Josip Vošnjak

Svoji k svojim (1889)


KOMEDIJA (veseloigra v enem dejanji)

ŠTEVILO OSEB: 7 (3ž 4m), lahko tudi pevski zbor

KRAJ IN ČAS DOGAJANJA: Grad blizu slovenskega mesta, osem dni pred odkritjem Vodnikovega spomenika v Ljubljani (1889).

 

VIR

Besedilo je izšlo v letu praizvedbe. V Slovenskem gledališkem inštitutu imamo v arhivu Dramatičnega društva (sig. DD 709) pet slabo ohranjenih izvodov. Obraba je posledica praktičnega gledališkega dela: knjižice so uporabljali režiserji, inspicienti in igralci, ki so pripravljali uprizoritve.

Najbolj zanimiv je cenzurni izvod z rokopisnim dovoljenjem za uprizarjanje iz leta 1904. Na naknadno oštevilčeni četrti strani so se ohranila natančna navodila o črtanju teksta in cenzorjevi popravki ter pripisi. Cenzorjevo dovoljenje je bilo vpisano 20. januarja 1904, torej le dan pred premiero.

 

PODATKI O UPRIZORITVAH

Vošnjakova narodnobuditeljska igra Svoji k svojim je bila napisana za posebno priložnost kot del Vodnikove proslave v »sijajno razsvetljeni dvorani čitalnice ljubljanske.« Na letaku praizvedbe je napovedana na koncu igre apoteoza Vodnikova…pri kateri sodelujejo iz posebne prijaznosti gg. člani telovadnega društva Sokol in oddelek gg. čitalniškega zbora pevcev.

Komedija se je torej v zadnjem prizoru prelevila v zanosen izraz narodnega ponosa, ki se je zaključil s prepevanjem Vodnikove Ilirije oživljene in telovadbo.

Igro je režiral Josip Kocelj (Gecelj), na odru Souvanove hiše pa so se 29. junija 1889 pred nastopom pevcev in telovadcev zvrstili nekateri najznamenitejši slovenski igralci tistega časa (režiser Kocelj v glavni vlogi, ob njem pa Danilo, njegova bodoča žena Avgusta Gostič, Gizela Nigrin in drugi).

Naslednjo uprizoritev je v novem Deželnem gledališču 26. novembra 1892 režiral Ignacij Borštnik.

Ponovno so delo uprizorili v istem gledališču 21. januarja 1904, tokrat v cenzurirani različici. Večer so si zamislili kot slovesnost ob Vošnjakovi sedemdesetletnici, veseloigri Svoji k svojim pa sta sledili še enodejanki Jeftejeva hči in V medenih tednih. Vošnjak, ki je po dolgih letih odsotnosti spet prišel v Ljubljano, si je tokrat svojo komedijo lahko ogledal v režiji češkega umetnika Františka Liera, ki je bil kot režiser in igralec pet sezon angažiran v ljubljanskem gledališču.

6. marca 1912 so komedijo uprizorili še v celjskem gledališču v režiji Rafaela Salmiča. Z njo so se poklonili avtorjevemu spominu: Vošnjak je umrl nekaj mesecev pred tem, 21. oktobra 1911.

 

PODATKI O AVTORJU

Josip Vošnjak (1834-1911), pisatelj in zdravnik, je bil eden najvidnejših slovenskih politikov in kulturnih delavcev druge polovice 19. stoletja. Leta 1867 je bil izvoljen za poslanca v štajerskem deželnem zboru, kjer se je v naslednjem desetletju zavzemal za jezikovno enakopravnost in Zedinjeno Slovenijo, za slovensko ozemeljsko in upravno enovitost. Od 1873 do 1885 je bil poslanec v državnem zboru na Dunaju, od 1877 do upokojitve (1895) pa v kranjskem deželnem zboru. Kot vodilni politik slovenske liberalne stranke je zagovarjal pomen izobraževanja in slovenske gospodarske osamosvojitve; sodeloval je pri ustanavljanju domačih bank in zadrug. Kot politik in publicist se je zavzemal za izboljšanje nevzdržnih socialnih razmer kmečkega in delavskega prebivalstva. Bil je med ustanovitelji Slovenske matice (1864), in časnika Slovenski narod (1868). Zanj je pisal članke o gospodarstvu, financah, politiki, socialnih in medicinskih vprašanjih ter tudi o kulturi. Strokovne in leposlovne prispevke je objavljal še v Slovenskem gospodarju, Ljubljanskemu zvonu, v publikacijah Mohorjeve družbe in drugje. Konec šestdesetih let je uspešno nastopal na slovenskih taborih, pozneje pa je dejavno sodeloval pri zbiranju sredstev in postavljanju spomenikov pomembnim Slovencem, pri ustanavljanju Glasbene matice, Ciril-Metodovega društva in Pisateljskega društva. Kot sodelavec Dramatičnega društva je pomagal pri nastajanju in razvoju slovenskega gledališča.

 

VOŠNJAKOVA DRAMATIKA

Vošnjakov prvi dramski poskus v nemščini, ki ga je tudi uprizoril, sega v njegova dijaška leta. Po končanem študiju medicine na Dunaju se je vrnil v domače kraje, pri pisanju prešel iz nemščine na slovenščino in napisal tragedijo v verzih, ki se ni ohranila. Vošnjakove zgodnje literarne poskuse in objave, ki jih je spodbujal njegov prijatelj in sodelavec Josip Jurčič, je prekinila strma politična kariera. Pisanja se je znova lotil, ko je zaključil drugi državnozborski mandat, torej po svojem petdesetem letu. Literarni zgodovinarji ugotavljajo, da je v tem času dokončal prej zasnovana oziroma načrtovana besedila, med njimi roman Pobratimi (1889) in številna dramska dela, ki jih je nekaj mesecev po izidu romana predal Dramatičnemu društvu. Za te tekste, ki po svoji oblikovni in vsebinski plati sodijo bolj v sedemdeseta leta 19. stoletja, je France Koblar uporabil naziv »poznočitalniška dramatika« (Slovenska dramatika I, 1972, str. 139). Vošnjak, ki se je po letu 1885 z vso svojo energijo in marljivostjo lotil dela za slovensko gledališče, je ta besedila napisal za majhen, utesnjen oder ljubljanske čitalnice, ki so ga v letih po požaru Stanovskega gledališča in pred dograditvijo nove gledališke stavbe ponovno oživili (1887 – 1892), tako da je v njegov zagovor potrebno zapisati, da njegova dramatika ni »poznočitalniška« le v vsebinskem in oblikovnem smislu, temveč je dobesedno čitalniška. Ko  se je končno ponudila možnost, da bi tudi Slovenci dobili svoje gledališče, je Vošnjak dejavno sodeloval pri tem projektu kot odbornik v kranjskem deželnem zboru in blagajnik Dramatičnega društva. Kot mlad politik se je leta 1868 udeležil otvoritve Narodnega gledališča v Pragi in na njej nastopil kot govornik, pri skoraj šestdesetih pa je dočakal tudi otvoritev domačega gledališkega prizorišča.

Vošnjak, ki je v tem obdobju sodeloval pri razglabljanjih o repertoarnih zagatah slovenskega gledališča, jih je poskušal reševati tudi s svojimi dramskimi besedili: Dramatičnemu društvu je ponudil pet večinoma lahkotnejših besedil oziroma veseloiger. Pene, Svoji k svojim in Ministrovo pismo so bile v tem letu tudi uprizorjene, komediji Pred sto leti in Ženska zmaga pa v tem obdobju nista uspeli priti na oder.

Naslednji tip Vošnjakovih iger je tesno povezan z njegovimi poskusi tolstojanske povesti s snovjo iz življenja preprostega ljudstva z neposredno izraženimi moralnimi nauki (Obsojen, Ti očeta do praga, sin tebe čez prag, Dva soseda, Blagor usmiljenim…). Svojo različico mohorjanske literature ni razvil le  v proznih poskusih, temveč tudi v dramatiki. Tako je nastala podeželska različica meščanske igre Svoji k svojim, ki jo je objavil v Koledarju Družbe sv. Mohorja (1891). Sem sodita še besedili, ki sta izšli v knjižni zbirki Slovenske večernice Družbe sv. Mohorja. Igra Oreh, podnaslovljena kot prizor iz življenja na kmetih, je izšla v 45. zvezku (1991), kratkočasnica v jednem dejanju Ne vdajmo se! pa v 53. zvezku (1901).

Tretji sklop Vošnjakovih dramskih del in njegov literarni vrhunec predstavljata igri Lepa Vida (knjižna izdaja in uprizoritev 1893) in Doktor Dragan (1894), ki zaradi vsebinske problematičnosti v času nastanka ni bila uprizorjena. V primerjavi z zgodnejšimi besedili gre za vsebinsko in oblikovno kompleksni deli, za kateri so značilni sodobnejši toni in motivi, čeprav ostajata ujeti v melodramsko sentimentalnost in leporečnost.

V tem času so na oder postavili še Premogarja (1994), po mnenju literarne zgodovine manj posrečeno in dovršeno delo, ki prikazuje stavko v premogovniku.

Omenjene Vošnjakove drame so s sodobno vsebino in kompleksno izrisanimi značaji nakazovale približevanje slovenske dramske literature modernim evropskim literarnim tokovom, približevanje, ki ga je v celoti realiziral šele Ivan Cankar.

 

IZ KNJIŽNICE SLOVENSKEGA GLEDALIŠKEGA INŠTITUTA: VOŠNJAKOVA DELA V KNJIŽNIH IZDAJAH IN IZBOR GRADIVA O AVTORJU

V letu 1889 je izšla enodejanka Svoji k svojim. V istem letu je kot prva knjižica Vošnjakovih Zbranih dramatičnih in pripovednih spisov izšel roman Pobratimi, natisnjen v ljubljanski Narodni tiskarni. Od načrtovanih petih zvezkov so izšli le trije. Druga dva je natisnila celjska tiskarna Dragotina Hribarja, nekdanjega upravnika Narodne tiskarne v Ljubljani. Drama Lepa Vida je izšla leta 1893, Doktor Dragan pa leto pozneje.

Igra s petjem Premogar ni bila nikoli v celoti natisnjena. France Koblar je delo vključil v antologijo Starejša slovenska drama (1951). Odločil se je za objavo drugega dejanja; ostale tri je le povzel.

Vošnjak je v zadnjih letih svojega življenja izdal Spomine v dveh zvezkih (1905, 1906). Delo je ponovno izšlo leta 1982 pri Slovenski matici. Izbor je opravil zgodovinar Vasilij Melik, ki je tudi avtor spremne študije.

Leta 1996 je izšel prvi in edini zvezek knjižne zbirke Slovenska meščanska dramatika. Urednik in pisec predgovora, Igor Grdina, se je odločil za objavo Vošnjakovega Doktorja Dragana in Tekme Antona Funtka.

Vošnjakovo dramsko ustvarjanje sta obravnavala Frank Wollman v knjigi Slovinské drama (1925) in France Koblar v Slovenski dramatiki (1972). Pomembno mesto ima tudi v monografiji Dušana Moravca Meščani v slovenski drami (1960).

Dušan Moravec je objavil obširno analizo Vošnjakove dramatike tudi v 43. številki Dokumentov Slovenskega gledališkega muzeja (1984).

Najobsežnejši pregled Vošnjakovega literarnega, političnega in kulturnega delovanja je monografija Maline Schmidt Snoj, ki je izšla v knjižni zbirki Znameniti Slovenci pri Novi reviji (2003).

 

VSEBINA

Enodejanka se začne z idiličnim prizorom v zavetju grajske sobane: veleposestnik, upokojeni sodnik Matevž Pilkovič, in njegov zdravnik, mladi dr. Slavec, šahirata, medtem ko ženski del zasedbe pripravlja večerjo. Zdravnik zmago ljubeznivo prepusti graščaku: tudi zato, ker je zaljubljen v Pilkovičevo hčerko Zoro, ki kroži med kuhinjo in salonom.

V naslednjem prizoru gospodinja Mica Pilkoviču prinese vabilo na Vodnikovo slovesnost, ki ga hišni gospodar ponosno prebere vsem navzočim. Vesel je, da organizatorji niso pozabili nanj: v mladosti se je pogumno boril za narodne pravice in odločilno pripomogel k izboljšanju kulturnega in političnega položaja Slovencev.

Na prireditvi v Ljubljani bodo uprizorili tudi veseloigro Svoji k svojim, kar ga še posebej razvname:

Svoji k svojim? Odkod pa ta naslov? Svoji k svojim! To je moje geslo. Jaz sem ga prvi izrekel, jaz, Matevž Pilkovič, in vesta, kedaj? Leta 1848., ko smo ustanovili v Ljubljani »Slovensko društvo«. Bila je krasna doba, polna svete navdušenosti za narod, za svobodo, za napredek. Sanjarili smo – o kaj smo vse sanjarili! O svetli bodočnosti, o sreči in slavi našega naroda, a ledena reakcija je pokončala naše nade za mnogo let. »Svoji k svojim.« Tega gesla naj se drže Slovenci, naj se drže vsi Slovani in stali bodemo mogočni, kakor trdna skala, ob katero zaman butajo valovi tujih narodov (str. 8).

Graščak nadaljuje z zanosnim recitiranjem Vodnikovih verzov, potem pa zbranim oznani, da prihajata sorodnica Berta in njen sin Teodor, ki ga je hčerki izbral za moža. To je bila namreč ena zadnjih želja pokojne Pilkovičeve žene: sestrična Berta ji je namreč stala ob strani in ji stregla, ko je umirala, zato si je zaželela, da bi se njuna otroka nekoč poročila.

V nadaljevanju zvemo, da se je Teodor za zakon odločil iz koristoljubja, bodočega tasta pa je prepričal, da je vnet narodnjak. Ko snubec zaloti Zoro v Slavčevem objemu, Pilkovič vrže iz hiše oziroma iz gradu zdravnika in gospodinjo Mico, ki se postavi na doktorjevo stran.

Nenadoma prihiti nekdanji Teodorjev sošolec. Von Scherbl, bivši Škrbina, je Teodorja videl v kočiji, ko so potovali skozi bližnji trg; brž je zajahal konja in pohitel na grad. V svojem navdušenju, da je spet našel somišljenika in kamerada, Teodorja nehote kompromitira. Zbranim izda, da sta se na Dunaju kot člana Kranjske Germanije izkazala s svojimi protislovenskimi akcijami. Navdušen je, da mu bo prijatelj delal družbo v tem zaspanem kraju in mu predlaga, da nemudoma ustanovita nemški kazino. Seveda je s tem poročni aranžma preklican in Pilkovič vrže iz hiše še Berto in Teodorja:

Nevesto naj si poišče ta gospodič v Germaniji. Moje geslo je: Svoji k svojim! V hiši slovenski, na zemlji slovenski je gospodar Slovenec (str. 30).

To bo njegov bodoči zet doktor Slavec, ki je že v uvodnem prizoru dokazal svojo lojalnost:

Uverjeni bodite, gospod sodnik, da delo, katero ste Vi pričeli, bodemo mi mlajši nadaljevali. Tudi naše geslo je: svoji k svojim! (str. 8)

Pilkovič hčerko izroči Slavcu, Mica pa je medtem pripeljala sokole in pevce ter jih skupaj z Vodnikovim kipom skrila za zaveso. Ko jo odgrnejo, družno zapojejo Ilirijo oživljeno, Zora pa okrasi Vodnikov kip z lovorjevim vencem. V soboto se bodo skupaj odpeljali v Ljubljano in tam vzklikali:

Slava Vodniku! Slava! In: Svoji k svojim! (str. 32)

 

Drugo

Slovenski gledališki inštitut

Mestni trg 17, 1000 Ljubljana

T: 01 241 5800
E: slogi@slogi.si
S: www.slogi.si