Josip Vošnjak

Svoji k svojim (1891)

LJUDSKA IGRA (prizor iz kmečkega življenja)

ŠTEVILO OSEB: 6 (2ž 4m)

KRAJ IN ČAS DOGAJANJA: Kmečka hiša v slovenski vasi v osemdesetih letih 19. stoletja.

VIR

Besedilo je bilo natisnjeno v Koledarju Družbe sv. Mohorja za navadno leto 1891, ki ga hranimo v Slovenskem gledališkem inštitutu pod signaturo K 1796.

IZ GRAJSKIH SOBAN V KMEČKO IZBO

Vošnjak je v uvodni opombi k igri pojasnil, da je že leta 1889  napisal igro z istim naslovom, ki pa ni pripravna, da bi se predstavljala pri onih narodnih veselicah na kmetih, kjer nimajo izurjenih predstavljalcev…(str. 41). Besedilo je poenostavil tudi s tem, ko je število nastopajočih skrčil iz osem na šest.

»Salonska igra« Svoji k svojim se mu ni zdela primerna za preproste ljudi zato jo je prilagodil podeželskim izvajalcem in publiki. Če igri primerjamo, ugotovimo, da je ohranil le osnovni zaplet (dekle in dva snubca) in prvotni konflikt (dobri Slovenci proti nepoštenemu in zahrbtnemu nemškutarju), vse drugo pa je napisal na novo.

Igra Svoji k svojim iz leta 1889 je dramatizacija političnega gesla Vse za narod, omiko in svobodo, v novejši različici pa je poudarek predvsem na krščanskih vrednotah in šele potem na slovenstvu. Negativni snubec tokrat sicer zaničuje Slovence in daje prednost vsemu nemškemu pred avstrijskim, a je obenem brezbožnež, ki za nameček ne hodi v cerkev. V besedilu je izrečena tudi eksplicitna podpora Družbi sv. Mohorja:

Toliko lepih knjig je spet podarila, da bomo čitali celo zimo. Bog jo nam ohrani v blagor narodu. (str. 43)

Namesto slovesnosti ob odprtju Vodnikovega spomenika se dogajanje vrti okoli ustanovitve podružnice Družbe sv. Cirila in Metoda, ki skrbi, da ohranimo katoliško vero in svojo narodnost. (str. 44)

PODATKI O AVTORJU

Josip Vošnjak (1834-1911), pisatelj in zdravnik, je bil eden najvidnejših slovenskih politikov in kulturnih delavcev druge polovice 19. stoletja. Leta 1867 je bil izvoljen za poslanca v štajerskem deželnem zboru, kjer se je v naslednjem desetletju zavzemal za jezikovno enakopravnost in Zedinjeno Slovenijo, za slovensko ozemeljsko in upravno enovitost. Od 1873 do 1885 je bil poslanec v državnem zboru na Dunaju, od 1877 do upokojitve (1895) pa v kranjskem deželnem zboru. Kot vodilni politik slovenske liberalne stranke je zagovarjal pomen izobraževanja in slovenske gospodarske osamosvojitve; sodeloval je pri ustanavljanju domačih bank in zadrug. Kot politik in publicist se je zavzemal za izboljšanje nevzdržnih socialnih razmer kmečkega in delavskega prebivalstva. Bil je med ustanovitelji Slovenske matice (1864), in časnika Slovenski narod (1868). Zanj je pisal članke o gospodarstvu, financah, politiki, socialnih in medicinskih vprašanjih ter tudi o kulturi. Strokovne in leposlovne prispevke je objavljal še v Slovenskem gospodarju, Ljubljanskemu zvonu, v publikacijah Mohorjeve družbe in drugje. Konec šestdesetih let je uspešno nastopal na slovenskih taborih, pozneje pa je dejavno sodeloval pri zbiranju sredstev in postavljanju spomenikov pomembnim Slovencem, pri ustanavljanju Glasbene matice, Ciril-Metodovega društva in Pisateljskega društva. Kot sodelavec Dramatičnega društva je pomagal pri nastajanju in razvoju slovenskega gledališča.

VOŠNJAKOVA DRAMATIKA

Vošnjakov prvi dramski poskus v nemščini, ki ga je tudi uprizoril, sega v njegova dijaška leta. Po končanem študiju medicine na Dunaju se je vrnil v domače kraje, pri pisanju prešel iz nemščine na slovenščino in napisal tragedijo v verzih, ki se ni ohranila. Vošnjakove zgodnje literarne poskuse in objave, ki jih je spodbujal njegov prijatelj in sodelavec Josip Jurčič, je prekinila strma politična kariera. Pisanja se je znova lotil, ko je zaključil drugi državnozborski mandat, torej po svojem petdesetem letu. Literarni zgodovinarji ugotavljajo, da je v tem času dokončal prej zasnovana oziroma načrtovana besedila, med njimi roman Pobratimi (1889) in številna dramska dela, ki jih je nekaj mesecev po izidu romana predal Dramatičnemu društvu. Za te tekste, ki po svoji oblikovni in vsebinski plati sodijo bolj v sedemdeseta leta 19. stoletja, je France Koblar uporabil naziv »poznočitalniška dramatika« (Slovenska dramatika I, 1972, str. 139). Vošnjak, ki se je po letu 1885 z vso svojo energijo in marljivostjo lotil dela za slovensko gledališče, je ta besedila napisal za majhen, utesnjen oder ljubljanske čitalnice, ki so ga v letih po požaru Stanovskega gledališča in pred dograditvijo nove gledališke stavbe ponovno oživili (1887 – 1892), tako da je v njegov zagovor potrebno zapisati, da njegova dramatika ni »poznočitalniška« le v vsebinskem in oblikovnem smislu, temveč je dobesedno čitalniška. Ko  se je končno ponudila možnost, da bi tudi Slovenci dobili svoje gledališče, je Vošnjak dejavno sodeloval pri tem projektu kot odbornik v kranjskem deželnem zboru in blagajnik Dramatičnega društva. Kot mlad politik se je leta 1868 udeležil otvoritve Narodnega gledališča v Pragi in na njej nastopil kot govornik, pri skoraj šestdesetih pa je dočakal tudi otvoritev domačega gledališkega prizorišča.

Vošnjak, ki je v tem obdobju sodeloval pri razglabljanjih o repertoarnih zagatah slovenskega gledališča, jih je poskušal reševati tudi s svojimi dramskimi besedili: Dramatičnemu društvu je ponudil pet večinoma lahkotnejših besedil oziroma veseloiger. Pene, Svoji k svojim in Ministrovo pismo so bile v tem letu tudi uprizorjene, komediji Pred sto leti in Ženska zmaga pa v tem obdobju nista uspeli priti na oder.

Naslednji tip Vošnjakovih iger je tesno povezan z njegovimi poskusi tolstojanske povesti s snovjo iz življenja preprostega ljudstva z neposredno izraženimi moralnimi nauki (Obsojen, Ti očeta do praga, sin tebe čez prag, Dva soseda, Blagor usmiljenim…). Svojo različico mohorjanske literature ni razvil le  v proznih poskusih, temveč tudi v dramatiki. Tako je nastala podeželska različica meščanske igre Svoji k svojim, ki jo je objavil v Koledarju Družbe sv. Mohorja (1891). Sem sodita še besedili, ki sta izšli v knjižni zbirki Slovenske večernice Družbe sv. Mohorja. Igra Oreh, podnaslovljena kot prizor iz življenja na kmetih, je izšla v 45. zvezku (1991), kratkočasnica v jednem dejanju Ne vdajmo se! pa v 53. zvezku (1901).

Tretji sklop Vošnjakovih dramskih del in njegov literarni vrhunec predstavljata igri Lepa Vida (knjižna izdaja in uprizoritev 1893) in Doktor Dragan (1894), ki zaradi vsebinske problematičnosti v času nastanka ni bila uprizorjena. V primerjavi z zgodnejšimi besedili gre za vsebinsko in oblikovno kompleksni deli, za kateri so značilni sodobnejši toni in motivi, čeprav ostajata ujeti v melodramsko sentimentalnost in leporečnost.

V tem času so na oder postavili še Premogarja (1994), po mnenju literarne zgodovine manj posrečeno in dovršeno delo, ki prikazuje stavko v premogovniku.

Omenjene Vošnjakove drame so s sodobno vsebino in kompleksno izrisanimi značaji nakazovale približevanje slovenske dramske literature modernim evropskim literarnim tokovom, približevanje, ki ga je v celoti realiziral šele Ivan Cankar.

IZ KNJIŽNICE SLOVENSKEGA GLEDALIŠKEGA INŠTITUTA: VOŠNJAKOVA DELA V KNJIŽNIH IZDAJAH IN IZBOR GRADIVA O AVTORJU

V letu 1889 je izšla enodejanka Svoji k svojim. V istem letu je kot prva knjižica Vošnjakovih Zbranih dramatičnih in pripovednih spisov izšel roman Pobratimi, natisnjen v ljubljanski Narodni tiskarni. Od načrtovanih petih zvezkov so izšli le trije. Druga dva je natisnila celjska tiskarna Dragotina Hribarja, nekdanjega upravnika Narodne tiskarne v Ljubljani. Drama Lepa Vida je izšla leta 1893, Doktor Dragan pa leto pozneje.

Igra s petjem Premogar ni bila nikoli v celoti natisnjena. France Koblar je delo vključil v antologijo Starejša slovenska drama (1951). Odločil se je za objavo drugega dejanja; ostale tri je le povzel.

Vošnjak je v zadnjih letih svojega življenja izdal Spomine v dveh zvezkih (1905, 1906). Delo je ponovno izšlo leta 1982 pri Slovenski matici. Izbor je opravil zgodovinar Vasilij Melik, ki je tudi avtor spremne študije.

Leta 1996 je izšel prvi in edini zvezek knjižne zbirke Slovenska meščanska dramatika. Urednik in pisec predgovora, Igor Grdina, se je odločil za objavo Vošnjakovega Doktorja Dragana in Tekme Antona Funtka.

Vošnjakovo dramsko ustvarjanje sta obravnavala Frank Wollman v knjigi Slovinské drama (1925) in France Koblar v Slovenski dramatiki (1972). Pomembno mesto ima tudi v monografiji Dušana Moravca Meščani v slovenski drami (1960).

Dušan Moravec je objavil obširno analizo Vošnjakove dramatike tudi v 43. številki Dokumentov Slovenskega gledališkega muzeja (1984).

Najobsežnejši pregled Vošnjakovega literarnega, političnega in kulturnega delovanja je monografija Maline Schmidt Snoj, ki je izšla v knjižni zbirki Znameniti Slovenci pri Novi reviji (2003).

VSEBINA

Vaškemu županu Podlipniku mladi sosed Jože po župnikovemu naročilu izroči vabilo Ciril Metodove družbe za ustanovitev podružnice. Podlipnik omahuje ali naj dokument podpiše ali ne, ker se bo vsa odgovornost zgrnila nanj, mladenič pa ga ves navdušen prepriča:

V štirinajstih dneh bode shod in prišli bodo, to vem, od blizu in daleč, kar je poštenih mož naše vere in krvi. Oj to bode veselje, ko nas bode zbranih na stotine, vsi jedne misli, jednega srca, vsi vneti za vero, dom, cesarja. (str. 42)

Jože bi se rad oženil s Podlipnikovo hčerko. Županu je mladi sosed všeč, vendar je tudi v tem primeru omahljiv in negotov: mati županja se je namreč ogrela za vaškega štacunarja Jurija Kričača in vztraja, da bo on hčerkin ženin, čeprav je deklici všeč Jože in Kričača sploh ne mara.

Župan se odloči, da bo z zvijačo preizkusil oba snubca. Doto hrani na hranilni knjižici. Ko razglasi, da je bila knjižica ukradena, se hinavsko leporečni štacunar takoj umakne, sosedu Jožetu pa sploh ni mar za denar in tudi ko župan razkrije svojo spletko, se mu hoče odpovedati. V dekle se je zaljubil zaradi njene pobožnosti,  čistega srca ter marljivosti in vse te lastnosti so vredne več kot kupi zlata.

Spodobi se, da so zaključne besede županove:

Po poroki pa ustanovimo podružnico sv. Cirila in Metoda. Naj nam preté, užugali nas ne bodo. Nepremagljivi smo, dokler se držimo starega gesla: Vse za vero, dom cesarja, in trdno stojmo, kakor nas je Bog postavil: Svoji k svojim! (str. 47)