V arhivu ljubljanskega Dramatičnega društva se je ohranil rokopisni prevod komedije Striček. V šivanem zvezku (21 x 17 cm) brez platnic je 62 listov oziroma 124 neoštevilčenih popisanih strani (sig. DD 503).
Gre za komedijo Bratranec (Der Vetter) nemškega dramatika in libretista Juliusa Rodericha Benedixa (1811-1873). Prevajalcu se je zdelo primernejše, da starca Zmoto, bratranca bogatega trgovca, ki moži svojo hčer, preimenuje v strica. Besedilo so igrali pod naslovom Strijček.
Po datumu prve uprizoritve lahko sklepamo, da je prevod nastal v Vilharjevih ustvarjalno najbolj plodnih gledaliških letih, v prvi polovici šestdesetih let 19. stoletja. Premiera je bila 17. decembra 1865 na odru ljubljanske čitalnice. V ženskih vlogah sta nastopili Roza Fröhlich in Ema Nolli, v moških pa Anton Koblar, Pavel Drahsler, Nikomed Ravnikar, Josip Zupančič in Ivan Tisen. Letak ni ohranjen, tako da je najstarejši plakat šele iz leta 1872. Z njim Deželno gledališče vabi publiko, naj si ogleda predstavo »na korist pevke in igralke Dragoile Odijeve«, ki je v Strijčku odigrala Pavlino.
Tudi naslednji letak (4. april 1880) obvešča o porabi izkupička od predstave: namenili so ga »siromakom ljubljanskega mesta.«
Na plakatu iz leta 1892 je prvič naveden režiser, Ignacij Borštnik. Strijčka je postavil še na oder ljubljanske čitalnice, saj so Deželno gledališče dogradili in slovesno odprli šele nekaj mesecev pozneje.
Miroslav Vilhar (1818-1871) je bil pesnik, dramatik, skladatelj in politik. Leta 1850 je izdal romantično spevoigro Jamska Ivanka, čez petnajst let pa šest komedij, vsako v posebnem zvezku. Nekaj komedij je objavil tudi v revijah, več pa jih je ostalo v rokopisni obliki. Njegove igre oziroma priredbe so bili izjemno priljubljene in pogosto uprizarjane na čitalniških odrih.
Vilharjeve igre niso povsem izvirne, tako da je glede njegovih dram težko določiti, ali gre za zelo svoboden prevod ali priredbo. Priredbe, ki jih je objavil pod svojim imenom (Jamska Ivanka, Detelja, Župan, Filozof, Igra Piké, Servus Petelinček, Poštena deklica, Kdor prej pride, ta prej melje in Slep ni lep), so obveljale za izvirne, čeprav jih Anton Trstenjak v svojem zgodovinskem pregledu Slovensko gledališče (1892) še našteva med prevodi. Med deli, ki so jih vedno obravnavali kot Vilharjeve prevodne tekste, lahko poleg Strička navedemo še komedijo To sem bil jaz!, delo avstrijskega dramatika Johanna Hutta (1774-1809).