Pisatelj Vitomil Zupan se je lotil dramskih poskusov že pred drugo svetovno vojno. Igra Stvar Jurija Trajbasa je bila uvrščena na repertoar ljubljanske Drame, vendar je uprizoritev preprečila italijanska okupacija.
Zupan je po vrnitvi iz internacije v partizanih napisal štiri enodejanke, ki so bile leta 1944 uprizorjene na osvobojenem ozemlju in večinoma tudi natisnjene v partizanskih tiskarnah (Jelenov žleb, Tri zaostale ure, Punt in Aki).
Drama Rojstvo v nevihti (1945) sodi – tako kot krajša besedila, ki so bila uprizorjena že med vojno – med politične agitke v slogu socialističnega realizma.
Zupanu je bilo kot dolgoletnemu političnemu zaporniku (1948-54) pisanje skoraj popolnoma onemogočeno; v tem času je ustvarjal predvsem poezijo. Na prisilni molk je bil obsojen tudi po vrnitvi iz zapora in se je le počasi vrnil na literarno sceno, na začetku predvsem s pisanjem filmskih scenarijev in otroških ter mladinskih proznih del.
V šestdesetih letih se je dokončno uveljavil kot pomemben slovenski prozaist in dramatik. Njegovi najpomembnejši dramski teksti zrelega ustvarjalnega obdobja so:
Aleksander praznih rok (1961)
Barbara Nives oziroma Angeli, ljudje, živali (1962, 1974)
Če denar pade na skalo (1963)
Ladja brez imena (1972) in
Bele rakete lete na Amsterdam (1972).
Poleg knjižnih izdaj naštetih del razstavljamo tudi tipkopise manj znanih besedil kot sta na primer drama Črvi in radijska igra Ptiči pojejo pesem. Razstavljeni sta še dve monografiji, ki sta v celoti posvečeni Zupanovi dramatiki oziroma njegovemu literarnemu ustvarjanju: Kermaunerjeva knjiga Pomenske spremembe v sodobni slovenski dramatiki (1975) in 3. zvezek iz zbirke Interpretacije (zbornik Vitomil Zupan, uredil Aleš Berger, 1993).
