Blaž Lukan

Slovenska dramaturgija: dramaturgija kot gledališka praksa

Knjiga Blaža Lukana Slovenska dramaturgija kot gledališka praksa je zgodovinski pregled razvoja slovenske dramaturgije kot praktične gledališke dejavnosti. Dopolnjuje jo kratek historično-teoretski pregled razvoja praktične dramaturgije, ki razgrinja njena konstitutivna določila in postopke. Lukan sledi poglavitnim postajam v delovanju Dramatičnega društva (1867), prizadevanjem Ignacija Borštnika in Frana Govekarja po profesionalizaciji slovenskega gledališča, vse do pobud Pavla Golie in Otona Župančiča, ki je nesporno osrednja osebnost slovenske dramaturgije. V osvetlitvi časa po drugi svetovni vojni Lukan nadaljuje z opisom temeljnih teoretskih in praktičnih izhodišč dramaturgov od Herberta Grüna, Lojzeta Filipiča do Marka Slodnjaka, nemara zadnjega v nizu slovenskih praktičnih dramaturgov, ki so bili z gledališčem povezanikar najintimneje. Knjigi so dodane preglednice stalno angažiranih dramaturgov v slovenskih poklicnih in neinstitucionalnih gledališčih.

Pred nami je pionirsko delo na področju, ki se je vedno znova kazalo kot neulovljivo, saj je delež dramaturga globoko potopljen v mehanizem gledališke predstave, zaradi česar ga je težko izdvojiti iz celote sklepnega odrskega rezultata ali določiti delež njegovega vpliva na končno podobo uprizoritve.

Ivo Svetina