Dokumentarna predstavitev Williama Shakespeara, ki je bila izpeljana kot potujoča razstava, je prvi rezultat sodelovanja srednjeevropskih muzejev iz osmih držav, ki delujejo pod okriljem Srednjeevropskega centra SIBMAS (Societé Internationale des Bibliothèques et des Musées des Arts du Spectacle).
Tema razstave Shakespeare v gledališčih srednje Evrope med obema vojnama (1918-1938) odstira ozračje preloma z vsem ustaljenim, ki je bilo posledica političnih prevratov po prvi svetovni vojni. S ščepcem humorja bi lahko rekli, da Shakespeare nastopi v pomoč pri afirmaciji pojma srednje Evrope – navsezadnje je Češko kot osrednje prizorišče Zimske pravljice, v skladu z geografskimi predstavami svojega časa, postavil ob Sredozemsko morje.
Kako se je s Shakespearom seznanjal slovenski prostor?
Kot v svojem prispevku ugotavlja Francka Sllivnik, so zgodnja srečanja Slovencev s Shakespearom vezana na konec 18. stoletja, ko je Ljubljana prvikrat videla Shakespeara uprizorjenega v tujem jeziku, v priredbah potujočih igralcev iz Nemčije. Slovenskim izobražencem, ki so se šolali na Dunaju, pomen tega elizabetinskega dramatika ni bil neznan – prvi slovenski dramatik Anton Tomaž Linhart je eno svojih del, Miss Jenny Love, napisal v nemščini in pod vplivom Shakespeara. Prvi poskusi prevodov Shakespeara v slovenski jezik sledijo sredi 19. stoletja, prve slovenske uprizoritve pa so sledile konec 19. in v začetku 20. stoletja v Ljubljani in v Trstu. Pomisleke, ali so igralski ansambli kos uprizarjanju tako zahtevnih del, je v Ljubljani razblinil režiser češkega rodu Rudolf Inemann, v Trstu pa Hrvat Leon Dragutinović. Led je bil prebit.
Gostovanje Dublin Gate Theatre leta 1919 je Ljubljani predstavilo Hamleta v izvirniku. Med obema vojnama, ko je potekala evropeizacija slovenskega gledališča, je z izkušnjami mnogih potovanj po Evropi prinašal na ljubljanski oder vplive iz ključnih tujih gledališč. Tuje vplive je obogatil z lastnim videnjem. Pomembno novost v pojmovanju shakespearskega prostora pa pomeni uprizoritev igre Kar hočete v režiji dr. Branka Gavelle (1932). Med imeni, ki so prav tako zaslužna za prevajalski in uprizoritveni pohod Shakespeara čez slovenski oder, omenimo vsaj Otona Župančiča, Cirila Debevca, Mateja Bora, Hinka Nučiča ali Zvonimirja Rogoza.
Urednica in koordinatorica projekta: Francka Slivnik
Avtor uvodnega besedila: dr. Oskar Pausch
Avtorji besedil: dr. Oskar Pausch (Avstrija), dr. Vileminá Pecharová (Praga, Čehoslovaška), dr. Antonija Bogner-Šaban (Hrvaška), dr. Hedvig Belitska-Scholz (Madžarska), Liselotte Homering (Nemčija), Ivan Lacika in Stanislav Mičinec (Bratislava, Čehoslovaška), Francka Slivnik (Slovenija), dr. Martin Dreier (Švica)
Prevodi v slovenščino: Štefan Vevar
Prevodi v angleščino: Igor Žužek, Dieter Dumas
Ilustracija na naslovni strani: Jacques Callot, 1630
