[av_buttonrow alignment=’left’ button_spacing=’5′ button_spacing_unit=’px’ av_uid=” custom_class=” admin_preview_bg=”]
[av_buttonrow_item label=’Vir‘ link=’manually,#vir’ link_target=” size=’small’ label_display=” icon_select=’no’ icon=’5′ font=’entypo-fontello’ color=’theme-color-subtle’ custom_bg=’#444444′ custom_font=’#ffffff’][/av_buttonrow_item]
[av_buttonrow_item label=’Podatki o avtorju‘ link=’manually,#avtor’ link_target=” size=’small’ label_display=” icon_select=’no’ icon=’ue800′ font=’entypo-fontello’ color=’theme-color-subtle’ custom_bg=’#444444′ custom_font=’#ffffff’][/av_buttonrow_item]
[av_buttonrow_item label=’Vsebina‘ link=’manually,#vsebina’ link_target=” size=’small’ label_display=” icon_select=’no’ icon=’ue800′ font=’entypo-fontello’ color=’theme-color-subtle’ custom_bg=’#444444′ custom_font=’#ffffff’][/av_buttonrow_item]
[av_buttonrow_item label=’Preberi‘ link=’manually,https://www.slogi.si/wp-content/uploads/2022/12/SARIVARI.pdf’ link_target=’_blank’ size=’small’ label_display=” icon_select=’no’ icon=’ue800′ font=’entypo-fontello’ color=’theme-color-subtle’ custom_bg=’#444444′ custom_font=’#ffffff’][/av_buttonrow_item]
[/av_buttonrow]
KOMEDIJA (burleskna farsa)
KRAJ IN ČAS DOGAJANJA: Opomba na tretji strani: »Dejanje se vrši dne 1. aprila 1911«.
VIR: V arhivu Dramatičnega društva je ohranjen rokopis, ki je verjetno edini ohranjeni izvod Govekarjeve igre (sig. DD 646, slovenski spisal Smehoslav Veselko). V mapi z isto signaturo so tudi rokopisne vloge.
PODATKI O UPRIZORITVI
Premiera je bila 19. marca 1911. Tudi na letaku je avtor naveden s psevdonimom Smehoslav Veselko. Komedijo je režiral Hinko Nučič, ki je odigral tudi viteza Mortimerja.
Pisatelj, urednik in prevajalec Fran Govekar (1871 – 1949) se je po nedokončanem študiju na Dunaju zaposlil kot publicist in pozneje kot magistralni uradnik. V Mestni hiši je leta 1931 dočakal tudi upokojitev kot višji magistralni svetnik. Skozi vsa obdobja svoje pisateljske in profesionalne kariere se je intenzivno posvečal tudi gledališču: pisal je igre, prevajal dramska besedila, bil je tajnik Dramatičnega društva in ljubljanskega gledališča, intendant in gledališki ravnatelj. Po prvi svetovni vojni je bil soustanovitelj in član ravnateljstva Slovenskega gledališkega konzorcija.
Govekar je že v študentskih letih začel objavljati novele pod vplivom naturalističnih literarnih vzornikov. Vrhunec njegovega proznega ustvarjanja je roman V krvi (1896). Sočasno so nastajale tudi njegove gledališke igre, ki jih je oblikoval z bolj tradicionalnimi prijemi; poleg »ljudskovzgojnih« spektaklov s petjem je v zrelem obdobju napisal tudi drami Grča in Mrakovi ter burko Šarivari, ki jo literarni zgodovinarji le bežno omenjajo. S to komedijo se je Govekar nedvomno hotel prikupiti širši publiki.
KRPANOVA KOBILA
Besedno zvezo Krpanova kobila je kot naslov svoje satire, s katero se je lotil aktualnega ljubljanskega gledališkega dogajanja po premieri Martina Krpana, prvi uporabil Ivan Cankar – tako že več kot sto let označuje vedno aktualno gledališko dilemo: visok umetniški nivo in upoštevanje umetniških kriterijev na vseh nivojih gledališke produkcije ali pa prilagajanje občinstvu in komercializacija gledališke dejavnosti. Krpanova kobila naj bi predstavljala absolutno zmago zagovornikov inkasa.
Predvidevamo lahko, da je temu namenu služila tudi komedija Šarivari, vendar se Govekarju tokrat polnjenje blagajne ni več posrečilo. Burka je kmalu potonila v pozabo.
Govekar, ki je kot intendant ljubljanskega gledališča sam nastavljal oziroma uredništvu Slovenskega naroda vsiljeval svoje izbrance, ki so pisali gledališke kritike oziroma časopisna poročila po njegovem okusu, je imel tudi »lastno« revijo, v kateri je kar sam poročal o dogajanju v gledališču, ki ga je vodil; objavil je tudi svojo »kritiko« lastne igre Martin Krpan. Kot urednik Slovana in zagovornik »ljudskovzgojne« dramske struje je v pregledu gledališkega dogajanja v sezoni 1905/06 v razmišljanju o uprizoritvi Kristanove Ljubislave, napadel tudi Cankarja. Govekar, ki je kot intendant preprečeval uprizarjanje Cankarjevih dram, se je v članku posredno hvalil z razprodanimi dvoranami, ki jih je napolnil njegov Martin Krpan:
»Človek bi jokal ali besnel, ako bi mu ne bilo srce toli polno studa in prezira! Kolike ovacije je prirejala ta naša neiskrena in podlolažljiva publika začetnikom naše literarne drame, n. pr. Vošnjaku, Funtku, Ganglu! Pri premijerah njihovih dram so jih obsipali z venci, jih klicali viharno na oder, – pri prvi reprizi pa že ni več bilo mačke v gledališče! In kaj se je zgodilo s Cankarjem! ˈHoj, Cankar je naš veleum, najduhovitejši, najfinejši, najliterarnejši…!ˈ Pri premieri njegove drame Jakob Ruda in Kralj na Betajnovi, se je slovensko gledališče treslo od navdušenja, od zadivljenosti in od občudovanja; kritika je iskala superlativov po vseh slovarjih in – vseh drugih dramatikov je obšel sram absolutne ničevnosti…A repriza – prazna, po gostilnah in kavarnah roganje, zasmeh in trganje! In rekli so: to ni za gledališče! To je dolgčas! Napišite nam nekaj narodnega za maso, kar napolni gledališče tridesetkrat od tal do stropa, da se bo igralo v zadnji naši vasici ter da nam navda najširšo publiko z navdušenjem. Mi hočemo narodnih iger za naš narod, ki ni aristokrat, nego kmet, delavec, obrtnik! – Verjeli smo tem glasovom in jim napolnili gledališče od tal do stropa šestdesetkrat; napolnili smo jim kaso in privedli v hišo trume, ki niso bile prej še nikdar v gledališču. A snobi so nam pokazali jezik ter nas nahrulili: »To je obrt, ˈšundˈ, literaren škandal! Dajte nam literature!
V nadaljevanju je Govekar pomiloval Etbina Kristana, ki je po njegovem mnenju kot dramski pisec nasedel snobom, njegova drama Ljubislava pa je ob praizvedbi doživela polom (Slovan IV. 1905/06, št. 5, str. 158-159).
Na Govekarjev članek je v reviji Naši zapiski najprej reagiral Etbin Kristan, potem pa se je v isti reviji oglasil še Cankar z besediloma Krpanova kobila in Govekar in Govekarji. Oba zapisa sta bila leto pozneje objavljena tudi v knjižni izdaji (Krpanova kobila, Ljubljana, 1907).
V satirah je ostro obračunal z Govekarjem:
»Tako recimo hodi Govekar po Ljubljani in išče, kaj bi dramatiziral. Kdor bi ga videl, bi si mislil: ˈTo je postaven človek, ki se redi in nič ne misli.ˈ Ne, Govekar plaka. On plaka, da je na šentpeterskem predmestju bolj popularen kot Shakespeare in Ibsen. Tolikšne nesebičnosti še nisem doživel nikoli, ki je bridko jokal pred svojim mnogoštevilnim občinstvom: ˈO, ljudje božji, kako se mi smilite, da si ne morete privoščiti boljšega!ˈ In je prodajal dalje.
Krivično je, da imenujem baš Govekarja. On dramatizira s krvavečim srcem, ne zato, ker nima svojih idej, temveč zato, ker je tipus. Legijon je Govekarjev; res je, da ne dramatizirajo vsi, toda Govekarji so vendar. Ne pasejo se le na enem polju; po vsi domovini jih mrgoli in največ je tistih, ki hodijo v politiko na pašo. Vsi so junaki dvojnega prepričanja. S solzami v očeh mi tožijo Govekarji: ˈLepa stvar je prepričanje, lepa stvar je ideal – ampak ljudje so neizobraženi, zahtevajo budalosti na odru, v knjigi in na shodu in jaz imam družino!ˈ Navaden Govekar, kakor jih hodi brez števila po naših ulicah, sedi z menoj v gostilnici, sreča me na cesti in nabere obraz v bridkostne gube: ˈRes je, prav imaš: v gnojnici živimo!ˈ In kaj napravi poštenjak drugo jutro, ko je svoje ideale prespal? ˈNe, nimaš prav! Ne mi, rodoljubi, mi nismo vodniki občinstva; občinstvo je naš vodnik in ker je občinstvo neumno, smo neumni tudi mi!«…
Cankarjevi argumenti so bili tako prepričljivi, da so povzročili plaz reakcij na intendantove sporne postopke. Govekar je moral novembra leta 1906 odstopiti; nasledil ga je Friderik Juvančič, vendar se je Govekarju hitro uspelo vrniti in prevzeti vodstvo: med leti 1908 in 1912 je bil spet ravnatelj Deželnega gledališča. Burka Šarivari je tako zlahka zavzela ljubljanske odrske deske, nekatere Cankarjeve drame pa so bile šele čez dolga leta uprizorjene tudi v našem osrednjem gledališču.
Škotski kraljici Mariji Stuart – poleg angleškega viteza Mortimerja in vodje hajdukov barona Trenka – delajo družbo v glavnem junaki Govekarjevih dramatizacij romanov Josipa Jurčiča, ki se vsi povrsti predvidljivo sučejo drug okoli drugega in okoli visokega plemstva, uvoženega iz drugih literarnih del in zgodovinskih okoliščin.
Govekar je v dolino šentflorjansko prestavil tudi hotel Pri belem konjičku iz istoimenske operete, ki jo je uglasbil Ralph Benatzky. Opereto so uprizarjali istočasno na istem odru, tako da scene sploh ni bilo potrebno spreminjati. Od Cankarjevih likov je ohranil le Konkordata, zlodeja iz doline šentflorjanske.
Tako je nastala nepopisna zmešnjava, ki pa se predvidljivo konča: na koncu skoraj vsi najdejo svoj par, hotelirka in zlodej pa poskrbita še za erotično radoživost zadnjega prizora.
