Rudolf Goluh

Kriza (1927)

OSEBE: 3ž 23m ter delavke, delavci in otroci
PODNASLOV: socialna drama v šestih slikah

VIR

Prva knjižna izdaja iz leta 1927 (založba Delavske politike Maribor)

DRUGI NATISI

Besedilo je najprej izhajalo kot podlistek časopisa Delavska politika, ki ga je ustanovil in urejal Rudolf Golouh. Leta 1976 je Kriza izšla skupaj s še dvema avtorjevima igrama, Krisalido in Veselim večerom točaja bogov.

UPRIZORITVE

Premierna praizvedba, v kateri so nastopali člani delavskih prosvetnih društev, je bila 30. aprila 1928 na odru ljubljanske Drame v režiji Bratka Krefta. Uprizoritev je bila posvečena prazniku dela, ki so ga to leto delavci zadnjič v Kraljevini SHS praznovali javno. Kljub temu je bila ponovitev prepovedana in tudi do napovedanega gostovanja v Mariboru ni prišlo. Tako je zaradi zaostritve politične represije ostalo pri eni sami predstavi.

Z enoletno zakasnitvijo so se avtorju ob njegovi devetdesetletnici poklonili z uprizoritvijo v Mariboru v režiji Jožeta Babiča. Premiera je bila 22. septembra 1978.

PODATKI O AVTORJU

Dramatik, pesnik in publicist Rudolf Golouh (1887-1982) je svojo poklicno in politično pot začel v  Trstu. Socialist (pozneje komunist) in borec za narodnostne pravice se je večinoma preživljal kot urednik in časnikar. Zaradi svojega političnega prepričanja in delovanja je bil večkrat preganjan. Po prvi svetovni vojni je svoje delo nadaljeval najprej v Ljubljani, pozneje pa se je ustalil v Mariboru. Poleg že omenjene Delavske politike je urejal še tednik Enakost in pisal tudi v druge revije.

Golouh je najprej objavljal poezijo, potem pa se je posvetil dramatiki. V Krizi se je zgledoval po nemški ekspresionistični drami. V ospredje je postavil delavce in revolucionarno vrenje množic, ki se borijo za svoje preživetje in pravičnejšo družbo. Ostale Golouhove drame poleg družbene kritike in satire vsebujejo tudi izrazito komične in poetične elemente. V mariborski Drami so bile med obema vojnama v režiji Jožeta Koviča uprizorjene tri njegove igre: Groteska sedanjosti (1932), Od zore do mraka (1935) in Krisalida (1940).

Ob začetku okupacije se je umaknil v Ljubljano. Po kapitulaciji Italije so ga Nemci zaprli in odpeljali v koncentracijsko taborišče Dahau. Po vojni se je med drugim ukvarjal z zgodovino delavskega gibanja in objavil avtobiografsko delo Pol stoletja spominov (1966).

VSEBINA

Dogajanje uvede sestanek livarniških delavcev, ki se spominjajo nedavne rudniške nesreče in družin ponesrečenih rudarjev, ki so ostale nepreskrbljene. Delavci se pogovarjajo tudi o svoji bedi, prenizkemu zaslužku, delovnih nesrečah, izkoriščanju, otroškemu delu, lakoti in pomanjkanju. Medtem se vrneta njihova predstavnika, ki sta se z vodstvom livarne zaman pogajala za višje plače.

Prizorišče druge slike je razkošno opremljena sejna dvorana, v kateri zaseda upravni svet tovarne. Lastnikom, samim tujcem, ravnatelj Osek predstavi uspešno nacionalizacijo livarne in prilagoditev pravni ureditvi novo nastale Kraljevine SHS. Lastnike zanima le višina dividend in ostali mehanizmi, ki jim bodo prinesli dobiček: varčevanje in zniževanje stroškov po načelu »čim več dela za čim nižjo plačo« pomenita visoke nagrade za člane uprave. Ko se upravnemu odboru pridruži še vladni svetnik, tovarniški odvetnik predstavi povsem obrnjeno sliko: zaradi velikih investicij, slabe produktivnosti, visokih plač in podcenjenih končnih izdelkov prosi za finančno podporo. Država naj bi z nižjimi davki in manjšimi socialnimi obremenitvami pomagala ogroženi industrijski proizvodnji nacionalnega pomena. Sejo prekine novica o izbruhu stavke in lastniki tovarne na hitro zapustijo prizorišče.

Stavko uvedejo pogovori o stavkovnih tegobah, stavkokazih, aretacijah in intervenciji vojske. Proti stavkajočim se obrnejo tudi tako imenovani nacionalisti, nahujskani proti internacionalizmu delavstva. Napetost preraste v spopad in pod njihovimi streli padeta dva neoborožena delavca.

V naslednji sliki, ki se dogaja v uredništvu delavskega časopisa, sodelavci razpravljajo o smiselnosti pisanja o obletnici stavke: čeprav je terjala žrtve, je zdaj še slabše. Zaradi gospodarske krize je tovarna zaprta, brezposelni delavci pa so prisiljeni v množično izseljevanje. Uredništvu se pridruži ravnatelj Osek in predlaga skupen nastop. Delavci in kapitalisti so odvisni od tovarne in v interesu obeh strani je, da se kriza konča, zato je potrebna čim hitrejša oživitev proizvodnje. Delavci in direktor se zavedajo, da bo zagonu strojev sledilo izkoriščanje. Ko v uredništvo vdrejo prevratniki, napetost narašča in kaže, da bo prišlo do fizičnega obračuna. Tedaj prostor nenadoma zagrne tema. Pojavi se Neznanec, ki deluje kot privid in govori z zagrobnim glasom. Medtem nasilni prišleki drug za drugim zapuščajo prostor. Neznanec prizna, da je ubijal, vendar ne iz strasti: hotel je le soditi režimu bede, nasilja in propada. Sebe imenuje maščevalec obupanih. Zdaj je mrtev tudi on, s svojim dejanjem pa je dokazal, »da ni še izumrlo v našem rodu sveto pokolenje tistih, ki znajo za idejo živeti in umreti« in da obstajajo dejanja posameznikov, ki odločajo o usodi narodov. Neznanec prinese streznitev: delavci sklenejo, da potrebujejo tovarno, ker lahko le delo prinese razvoj.

V predzadnjem prizoru se v čakalnici na železniški postaji od doma poslavljajo brezposelni delavci, ki odhajajo na delo v francoske rudnike. Skrušen pod težo krivde je med njimi tudi morilec delavca, ki je umrl med stavko.

Drama se zaključi v livarni, kjer ponovno zaposlujejo in reorganizirajo proizvodnjo. Ravnatelj Osek je na svečanost ob zagonu novega stroja povabil tudi urednika delavskega časopisa. Predstavnik kapitala vidi prihodnost v prenovi proizvodnje, ki bo prinesla bogastvo in napredek. Delavstvo, -tega v polemičnem dialogu zastopa časnikar- na razvoj gleda drugače. Stroje je potrebno osvoboditi z bojem, jih vrniti njihovim pravim lastnikom in s tem prekiniti neskončni tok izkoriščanja.