[av_buttonrow alignment=’left’ button_spacing=’5′ button_spacing_unit=’px’ av_uid=” custom_class=” admin_preview_bg=”]
[av_buttonrow_item label=’Vir‘ link=’manually,#vir’ link_target=” size=’small’ label_display=” icon_select=’no’ icon=’5′ font=’entypo-fontello’ color=’theme-color-subtle’ custom_bg=’#444444′ custom_font=’#ffffff’][/av_buttonrow_item]
[av_buttonrow_item label=’Podatki o avtorju‘ link=’manually,#avtor’ link_target=” size=’small’ label_display=” icon_select=’no’ icon=’ue800′ font=’entypo-fontello’ color=’theme-color-subtle’ custom_bg=’#444444′ custom_font=’#ffffff’][/av_buttonrow_item]
[av_buttonrow_item label=’Vsebina‘ link=’manually,#vsebina’ link_target=” size=’small’ label_display=” icon_select=’no’ icon=’ue800′ font=’entypo-fontello’ color=’theme-color-subtle’ custom_bg=’#444444′ custom_font=’#ffffff’][/av_buttonrow_item]
[av_buttonrow_item label=’Preberi‘ link=’manually,https://www.slogi.si/wp-content/uploads/2020/07/PRAVICA-SE-JE-IZKAZALA.pdf’ link_target=’_blank’ size=’small’ label_display=” icon_select=’no’ icon=’ue800′ font=’entypo-fontello’ color=’theme-color-subtle’ custom_bg=’#444444′ custom_font=’#ffffff’][/av_buttonrow_item]
[/av_buttonrow]
KOMEDIJA
Podnaslov: Burka v dveh dejanjih
ŠTEVILO OSEB: 8 (8m)
KRAJ IN ČAS DOGAJANJA: Dogajanje se odvija na podeželju, čas nastanka pa ni posebej določen.
ČAS NASTANKA IGRE: V uvodu v drugi zvezek Krekovih Izbranih spisov (1927) urednik Ivan Dolenec zelo podrobno dokazuje, da gre za najstarejšo Krekovo burko, ki je nastala že leta 1892:
Prva knjižica iz Zbirke ljudskih iger, prva izdaja iz leta 1900. V knjižnici SLOGI imamo tudi ponatis iz 1902 in 1905.
Janez Evangelist Krek (1865–1917) je bil politik, duhovnik, teolog, publicist ter pisec številnih strokovnih, zgodovinskih, teoloških in leposlovnih del. Bil je dolgoleten poslanec v državnem in deželnem zboru, posvečal pa se je predvsem izboljšanju socialnega položaja kmetov in delavcev. Ustanavljal je društva, zadruge, posojilnice, strokovne šole, konzumne verige za preskrbo delavstva, zavode za zaposlovanje (posredovalnice za delo), pokojninske sklade, kulturne in športne zveze društev. Z gospodarskim reševanjem slovenskega kmečkega prebivalstva je vplival na zmanjšanje izseljevanja. V svojem političnem programu, ki ga je razumel kot krščanski socializem, se je zavzemal za gospodarsko in politično preživetje Slovencev, ki je bilo po njegovem mnenju odvisno od izboljšanja socialnega položaja in uspešnega vsestranskega organiziranja gospodarskega ter kulturnega življenja. Podpiral je zahtevo po splošni in enaki volilni pravici in poudarjal pomen izobraževanja, tudi neformalnega. Med njegove najpomembnejše razprave sodijo Črne bukve kmečkega stanu (1895). V delu je analiziral kmetijstvo in gospodarstvo številnih dežel. Krekova najobsežnejša monografija, ki obsega več kot šesto strani, je Socijalizem (1901). V delu je podal svoje videnje zgodovine in razvoja socialističnih idej in gibanj. Krekovi biografi so evidentirali nekaj tisoč govorov in okoli šest tisoč člankov, pisal pa je tudi pesmi, prozo in dramska dela.
Prvemu dramskemu poskusu Sv. Ciril in Metod stopita na slovansko zemljo (1885) je sledil niz iger z izključno moškimi vlogami; avtor jih je napisal za uprizarjanje v društvih, ki so imela v njegovem času izključno moško (ali izključno žensko) članstvo: Pravica se je izkazala (1892), Cigan čarovnik (1897) in Občinski tepček (objavljena 1908, nastala vsaj deset let prej).
Pozneje je napisal še enako število iger z mešano zasedbo: Turški križ (1910), Tri sestre (1910), dramo Sv. Lucija (1913) in Ob vojski (2017).
Krek ni imel velikih literarnih ambicij. Večina iger je nastala na pobudo prijateljev in članov društev za potrebe njihovega gledališkega ustvarjanja. V Slovenski krščansko-socialni zvezi, ki jo je ustanovil, je organiziral izdajanje Zbirke ljudskih iger, v kateri sta izšli tudi dve njegovi burki. Uprizoritev svojih besedil zaradi preobilice drugega dela ni spremljal, ohranil pa se je podatek, da je kot igralec sodeloval pri slovenskih ljubiteljskih predstavah na Dunaju (Ob 50 letnici dr. Janeza Evangelista Kreka, 2017, str. 49).
KREKOV ANTISEMITIZEM
V Krekovi ljudski igri s petjem Pravica se je izkazala je najbolj nenavaden poskus vzbujanja komičnih učinkov s pretepanjem dveh judovskih krošnjarjev, ki se prostovoljno – zaradi pohlepa – prepustita fizični in psihični torturi. Juda, ki nastopata v Krekovi burki, sta prikazana kot ostudni in nadležni pojavi in ko odigrata svojo »komično« vlogo, ju izženejo iz – tujcem na splošno sovražnega – slovenskega podeželja.
Antisemitizem v Krekovem času ni bil redek pojav in je pustil tudi nekaj sledi v slovenski literaturi. Če pustimo ob strani Sketovo povest Miklova Zala (1884), ki jo moramo vsaj omeniti, ker je bila navdih za vrsto dramatizacij, in se osredotočimo le na dramatiko, je najbolj vzorčen primer Novačanov Herman Celjski (1928), ki ga podrobno analizira tudi Igor Grdina v članku Podoba Juda v slovenski literaturi (1989):
Povezava na članek Podoba Juda v slovenski literaturi.
Ta razprava je bila – delno modificirana – objavljena tudi v zborniku o imagologiji, ki se ukvarja s podobo tujega v slovenski književnosti in z našo podobo v tuji književnosti. O Hermanu Celjskem im Novačanovemu antisemitizmu je pisal tudi Denis Poniž (Antisemitizem v drami »Herman Celjski« Antona Novačana, v: Jews and Slaves, vol. 6 ,Jerusalem in Slavic Culture, Jerusalem – Ljubljana, 1999, str. 145-156).
Na naši spletni strani je dostopna drama Pene (1889), ki jo je napisal politik drugačne provenience kot Krek, Josip Vošnjak. V Penah nastopa antipatični žurnalist in urednik judovskega porekla. Dogajanje drame je postavljeno v čas zgodnje akumulacije kapitala: v tem kontekstu so bili Judje razumljeni kot zavezniki Nemcev na slovenskem etničnem ozemlju, čemur popolnoma ustreza tudi lik in vloga časnikarja Lea Zeitla v Vošnjakovi igri:
Povezava na dramo Pene.
Tako kot Krek je tudi Vošnjak zelo jasno izražal svoja protijudovska stališča (Spomini I, str. 43-44, 1982), čeprav jih je le obrobno vključil v svojo literaturo.
V Krekovi povesti Iz nove dobe (1893), ki je nastajala v istem času kot burka Pravica se je izkazala, nastopajo Judje, ki so socialno bližji omenjenemu uredniku Zeitlu. Njihova zloba, cinizem in pohlep so vodilni vzvodi rastočega socialdemokratskega gibanja, ki ga vodijo brez kakršnegakoli idealizma: edini cilj jim je zavajanje in izkoriščanje delavcev. Odvetnik Glück, ideolog socialdemokracije, se okliče za delavskega kralja in konča v sanatoriju za duševne bolezni. Pokvarjeni novinar Karr tik pred smrtjo zapusti socialistično gibanje, ker mu ne prinaša dovolj dobička; enako stori tudi tretji Jud, Pinkeles, ki po izstopu iz politike začne uspešno trgovati – med drugim s pohujšljivimi knjigami in slikami.
Tako kot Josip Vošnjak je tudi Krek svoja protijudovska stališča jasno izražal v neliterarnih besedilih. V svojem najpomembnejšem delu Socializem (1901) je Judom med drugim posvetil tudi naslednji odstavek:
Žal, da moramo reči: ne samo v socialni demokraciji, marveč tudi drugod: v umetnosti, v časnikarstvu, v politiki imajo Židje že dolgo vodstvo v rokah. Revolucijska gibanja od 1. 1848. so njihovo delo; surovo liberalstvo, gmotni, nravni in politični razpad naših držav je njihov plod. Ob tej priliki nam bodi dovoljeno samo še to pristaviti: Da smo se zlasti južni Slovani pokazali vselej, posebno pa 1. 1848. in 1849., odločne bojevnike za pravice vladarjeve in zakonitih oblasti in da imata vsled živega spoštovanja do oblasti v našem ljudstvu država in cerkev v njem najkrepkejšo obrambo, to si tolmačimo s tem, da nimamo židov med seboj. Razkrajajoči židovski element je sicer posredno tudi pri nas že pokazal svoj vpliv. Žalostne razmere: razdor, socialna demokracija, gnilo slovstvo so posledice tega vpliva. Toda židov ni med nami, in zato se čutimo tudi še toliko krepke, da premagamo svojo bolezen (2. Izdaja, Izbrani spisi, III. Zvezek, 1925, str. 350).
Egon Pelikan v svojem članku o slovenskemu antisemitizmu (Teorije zarote po slovensko: antisemitizem brez Judov, 2015) ugotavlja, da je bila v slovenskem političnem katolicizmu na splošno zelo pogosto prisotna ideja o judovski krivdi za nastanek socialdemokracije in vseh slabosti modernega sveta, zato je še bolj zanimivo dejstvo, ki ga avtor v nadaljevanju razprave tudi podrobno analizira:
Antisemitizem je ob koncu 19. in v prvi polovici 20. stoletja sicer značilen za vse tri glavne politične tabore na Slovenskem: slovenske liberalce, socialdemokrate in stranko slovenskega političnega katolicizma (Teorije zarote po slovensko: antisemitizem brez Judov, v: ČKZ 43. 2015, št. 260, str. 58)
Povezava na članek Teorije zarote po slovensko: antisemitizem brez Judov.
Dogajanje uvede pevska točka berača Kruljca na gostilniškem vrtu. Ko se mu na odru pridruži krčmar, pride med njima do konflikta. Gostilničar je skop in grabežljiv: invalidnega reveža oholo spodi s svoje posesti. Naslednja gosta sta bolj iznajdljiva. Dijaka Peter in Pavel se izdajata za geometra, ki sta zaposlena pri železnici. V zameno za hrano, pijačo in mastno podkupnino bosta načrtovano železniško progo zakoličila na krčmarjevem travniku, krajevna postaja pa bo stala kar na njegovem vrtu. V nadaljevanju se nam predstavita še dva para: prva prideta do gostilniškega vrta nadvse simpatična rokodelska pomočnika, ki govorita vsak v svojem, koroškem in poljanskem dialektu, kot njuno nasprotje pa nastopita krošnjarja judovskega rodu, ki tolčeta komaj razumljivo, povsem popačeno slovenščino. Dijaka ju zmerjata in ponižujeta, Juda pa sta očitno tako navajena zaničevanja, da se ne dasta odgnati. Zaželita si Petrovo popotno palico in dijak spet sklene kupčijo: palico je pripravljen prepustiti Abrahamu v zameno za pet udarcev, ki mu jih bo odmeril z njo, preden mu jo prepusti. Dijak je uganil, iz kakšnega testa je krošnjar, in izkorišča njegove slabosti:
…ti se daš rad na pol ubiti, samo da moreš koga preslepariti. (str. 18)
Sledi javno pretepanje Juda. Peter nameri Abrahamu le štiri udarce in ker jih ni prejel pet, mu ni dolžan prepustiti palice. Pretepenega in ponižanega Juda spodijo z odra in se prijetno zabavajo zaradi uspele šale. Krčmar bo dijakoma postregel z zastonjskim kosilom, ker še vedno misli, da sta inženirja.
V drugem dejanju se preselimo na gostilničarjev travnik, kjer se najprej oblikuje koalicija pozitivcev: to sta poštena rokodelca in modri stari berač. Ko odidejo, se na prizorišču pojavita dijaka, ki obračunata tudi z drugim Judom, Izakom. Ta se je že v prvem dejanju javil, da bi v zameno za palico prejel več udarcev kot Abraham. Zdaj mu dijaka željo uresničita, ga okradeta in dokončno spodita s krčmarjeve posesti, da bi lahko v miru pričakala lastnika. Kmalu po krčmarjevem prihodu pride na travnik eden izmed rokodelcev, ki se izdaja za višjega inženirja: dijaka se ustrašita in pokesata, razkrijeta pa se tudi rokodelca. Kot zadnji pride na oder še berač, ki je bil na začetku dogajanja prva žrtev osornega gostilničarja:
Vidiš, Ferjan, pravica se je izkazala! (str. 41)