Podnaslov: vesela igra v petih dejanjih. Prosto po Schiller-jevej »Der Parasit« poslovenil Ivan Kalan.
Kalan je bil v drugi polovici 19. stoletja zelo ploden prevajalec iz nemščine. V knjigi Antona Trstenjaka Slovensko gledališče je do leta 1892 navedenih kar 22 dramskih besedil, ki jih je prevedel za Dramatično društvo (poleg Schillerja omenimo med avtorji še Goetheja, Helbla, Lessinga…).
V knjižnici Slovenskega gledališkega inštituta imamo tudi Kalanov rokopis s prevodom Schillerjeve komedije. Shranjen je v posebni zbirki z izvirno signaturo arhiva Dramatičnega društva (DD 449). Zvezek (format 20 x 16,5 cm) obsega 88 večinoma oštevilčenih strani.
Letnice v prevodnem zvezku ni, vendar lahko po signaturi in vseh ostalih značilnostih rokopisa sklepamo, da je prevod nastal v sedemdesetih letih 19. stoletja. V tem obdobju sta bili v slovenščini prvič uprizorjeni dve Schillerjevi drami (Razbojniki ter Kovarstvo in ljubezen) in samo ugibamo lahko, zakaj slovenski gledališčniki tistega časa niso postavili na oder tudi Schillerjeve komedije. Čeprav je bila vse do danes pogosto uprizarjana (omenimo na primer režijo Matthiasa Hartmanna leta 2010 v Burgtheatru na Dunaju), to ni veljalo za slovenske poklicne odre. Kalanov prevod je ostal pozabljen in precej nedotaknjen, kar lahko sklepamo tudi po vloženi pesmi, ki zaključuje našo predstavitev.
V času, ko je Schiller skupaj z Goethejem skrbel za repertoar weimarskega gledališča, je po francoski predlogi predelal komedijo Der Parasit (1803). Avtor francoske različice je bil pariški komediograf Louis-Benoît Picard (1769–1828). Komedija Povprečen klečeplaznež ali Kako do uspeha (Médiocre et rampant ou Le moyen de parvenir, 1797) se je v marsičem zgledovala po Molièrovem Tartuffu. Schillerjeva različica naslova je Parazit ali Veščina doseganja sreče (Der Parasit oder Die Kunst, sein Glück zu machen, dobesedno: Zajedalec ali umetnost, kako ustvariti svojo srečo) ali preprosto, po Ivanu Kalanu, Pot k sreči.
Kot zanimivost lahko navedemo, da sta bili v sedemdesetih letih, torej v času nastanka Kalanovega prevoda Schillerjevega Parazita) na ljubljanskem odru v slovenščini uprizorjeni dve Picardovi komediji: Lažnjivi stric (Encore des ménechmes, francoska praizvedba je bila leta1802) in enodejanka Gospod zamuda (M. Musard, ou Comme le temps passe, 1803).
Parazit je povzpetnež, uradnik Selicour, ki je pred revolucijo dejavno sodeloval pri zločinih nekdanjega ministra in je del nekdanje skorumpirane politične garniture. Novi minister Narbonne je poštenjak, ki nasede Selicourjevim intrigam in ne razume njegove kameleonske igre. Selicour naj bi postal veleposlanik in minister naj bi mu dal celo hčer za ženo. Podlemu uradniku so pri doseganju ciljev dobra vsa sredstva: pri napredovanju izkorišča kolege in glede potez, ki jih vleče, nima nobenih moralnih zadržkov. Na koncu ga razkrinkajo: kitil se je s tujim perjem, njegova kariera pa temelji na prevarah.
Schiller igro zaključi z mislijo, da pravica vlada le na odru – svetu kraljuje videz, zmagujejo pa laž, hinavščina in povprečnost:
»Das Gespinst der Lüge umstrickt den Besten, der Redliche kann nicht durchdringen, die kriechende Mittelmäßigkeit kommt weiter als das geflügelte Talent: Der Schein regiert die Welt – und die Gerechtigkeit ist nur auf der Bühne.«
Ali kot je pred stopetdesetimi leti prevedel Ivan Kalan:
»Laž zaplete i najboljšega v svoje mreže, pošteni se ne more oprostiti njenih vezi; lizunski nevedneži pridejo mnogo dalje nego pravi, bistroumni, zaslužni možje. Navidezni blišč vlada svet in pravica je le na odru.«
Kljub trpki resnici o svetu zaključimo v romantičnih tonih. V zvezek je Kalan vložil svoj prepis Schillerjeve pesmi Mladenič ob potoku (Der Jüngling am Bache), znani tudi po uglasbitvi Franza Schuberta (1819).
