Mirko Mahnič

Položaj slovenske gledališke omike: 1941-1945

V knjigi, ki je nastajala dolga leta vztrajnega raziskovalnega dela in čakala na izid kar dvajset let, Mirko Mahnič obravnava vprašanje našega gledališča v okupirani Sloveniji. Glavnina vsebine je zaradi splošne kulturne revščine v vojnem času posvečena delovanju ljubljanskega Narodnega gledališča, edinega poklicnega gledališča, ki je kljub okupaciji delovalo ves čas vojne. Avtor se najprej posveti sočasnemu gledališču po svetu, kakor ga je bilo v tistem času mogoče poznati (predvsem iz časopisov). Sledi prikaz raznovrstnih drugih kulturnih dejstev in dogodkov v Ljubljani (razstave, koncerti, knjige, jubileji, smrti). Knjiga je nekakšna sociološka analiza vojnega časa skozi kulturno dogajanje, o katerem smo Slovenci doslej vedeli malo.

V nadaljevanju Mirko Mahnič opisuje vsa gledališča, ki so (bolj ali manj kontinuirano) delovala v obravnavanem času – ob ljubljanskem Narodnem gledališču so to gledališče Ivana Mraka, amaterska gledališča v Ljubljani in na deželi (ob tem se avtor loti tudi prikaza delovanja nemške gledališke kulture na Koroškem, Štajerskem in Gorenjskem – to je prav tako popolna novost pri obravnavanju let med 1941 in 1945). Hkrati se avtor skrbno posveti obravnavi dveh »vojnih« gledališč, partizanskega (to je bilo, resnici na ljubo, doslej že obravnavano v zadovoljivi meri) in domobranskega gledališča, ki doslej še ni bilo deležno ustrezne strokovne obravnave in ovrednotenja.

Osrednji del Mahničeve knjige prikazuje dramatiko, igrano na odrih amaterskih gledališč in Narodnega gledališča v Ljubljani, vključno s podrobno obdelavo štiriletnega repertoarja. Pri tem se avtor še zlasti posveti obravnavi posameznih režiserjev in njihovih poetik. Opisano je tudi takratno pojmovanje igralstva, čemur sledijo ocene kritikov za različne igralce. Mahnič se s posebno zavzetostjo posveti tudi obravnavi jezika in odrskega govora v Drami, navsezadnje pomeni obravnavani čas obdobje, ko je bila slovenščina obsojena na molk oziroma izbris. Posebna poglavja so namenjena scenografiji, kostumografiji, scenski glasbi in odrski tehniki v Drami. Mahnič ne pozabi niti na lutkovne predstave, ki so bile – kot vselej – nekakšen obliž na rane vojnega časa.

Z Mahničevo knjigo dobivamo Slovenci pomembno pričevanje o času, v katerem je bil slovenski narod obsojen na smrt, hkrati pa tudi tragično sprt sam s seboj. Morda je prav področje gledališča tisto, kjer se pokaže skupna volja po preživetju in svobodi, saj brez nje tudi umetnosti ni.

Predavanje Mirka Mahniča z istoimenskim naslovom