Josip Vošnjak

Pene (1889)

DRAMA (izvirna veseloigra v treh dejanjih)

ŠTEVILO OSEB: 14 (4ž 10m), meščani

KRAJ IN ČAS DOGAJANJA: Podeželski grad in bližnje slovensko-štajersko mesto v letu 1873.

VIR

Besedilo je v Slovenskem gledališkem inštitutu ohranjeno v rokopisni obliki pod signaturo DD 648. V zvezku (21 x 17 cm) je 121 neoštevilčenih strani. Na naslovni strani piše, da je delo spisal J. Skalec (Vošnjakov psevdonim, ki ga je uporabil tudi ob objavi drugih literarnih del).

Besedilo se konča z dvajsetim prizorom na str. [102]. Naknadno sta dopisana še dva prizora (21., 22. prizor), prva različica konca (20. prizor) pa je skoraj v celoti sčrtana.

Rokopisu je dodana pola papirja (16 strani, od teh je popisanih 13) Na prvi strani je na novo napisan del 17. prizora, sledijo 18., 19, 20. in 21. prizor [109 – 121].

Rokopis ima torej tri različice konca. Druga varianta je bila naknadno pripisana in tretja vložena (ker je zmanjkalo listov). Vsi trije konci in njihovo zaporedje so popisani v zadnjem razdelku (vsebina).

PODATKI O UPRIZORITVI

Praizvedbo (10. marca 1889) je režiral Ignacij Borštnik in odigral glavno vlogo, Julija plemenitega Braunhofa. Kot njegova žena Aurelija je nastopila Zofija Borštnik, kot njena hči Matilda pa Avgusta Gostič (Danilova). Njen ženin in mladi družinski odvetnik je bil Anton Cerar Danilo. Eno izmed stranskih moških vlog je odigral takrat še rosno mladi Anton Verovšek.

PODATKI O AVTORJU

Josip Vošnjak (1834-1911), pisatelj in zdravnik, je bil eden najvidnejših slovenskih politikov in kulturnih delavcev druge polovice 19. stoletja. Leta 1867 je bil izvoljen za poslanca v štajerskem deželnem zboru, kjer se je v naslednjem desetletju zavzemal za jezikovno enakopravnost in Zedinjeno Slovenijo, za slovensko ozemeljsko in upravno enovitost. Od 1873 do 1885 je bil poslanec v državnem zboru na Dunaju, od 1877 do upokojitve (1895) pa v kranjskem deželnem zboru. Kot vodilni politik slovenske liberalne stranke je zagovarjal pomen izobraževanja in slovenske gospodarske osamosvojitve; sodeloval je pri ustanavljanju domačih bank in zadrug. Kot politik in publicist se je zavzemal za izboljšanje nevzdržnih socialnih razmer kmečkega in delavskega prebivalstva. Bil je med ustanovitelji Slovenske matice (1864), in časnika Slovenski narod (1868). Zanj je pisal članke o gospodarstvu, financah, politiki, socialnih in medicinskih vprašanjih ter tudi o kulturi. Strokovne in leposlovne prispevke je objavljal še v Slovenskem gospodarju, Ljubljanskemu zvonu, v publikacijah Mohorjeve družbe in drugje. Konec šestdesetih let je uspešno nastopal na slovenskih taborih, pozneje pa je dejavno sodeloval pri zbiranju sredstev in postavljanju spomenikov pomembnim Slovencem, pri ustanavljanju Glasbene matice, Ciril-Metodovega društva in Pisateljskega društva. Kot sodelavec Dramatičnega društva je pomagal pri nastajanju in razvoju slovenskega gledališča.

VOŠNJAKOVA DRAMATIKA

Vošnjakov prvi dramski poskus v nemščini, ki ga je tudi uprizoril, sega v njegova dijaška leta. Po končanem študiju medicine na Dunaju se je vrnil v domače kraje, pri pisanju prešel iz nemščine na slovenščino in napisal tragedijo v verzih, ki se ni ohranila. Vošnjakove zgodnje literarne poskuse in objave, ki jih je spodbujal njegov prijatelj in sodelavec Josip Jurčič, je prekinila strma politična kariera. Pisanja se je znova lotil, ko je zaključil drugi državnozborski mandat, torej po svojem petdesetem letu. Literarni zgodovinarji ugotavljajo, da je v tem času dokončal prej zasnovana oziroma načrtovana besedila, med njimi roman Pobratimi (1889) in številna dramska dela, ki jih je nekaj mesecev po izidu romana predal Dramatičnemu društvu. Za te tekste, ki po svoji oblikovni in vsebinski plati sodijo bolj v sedemdeseta leta 19. stoletja, je France Koblar uporabil naziv »poznočitalniška dramatika« (Slovenska dramatika I, 1972, str. 139). Vošnjak, ki se je po letu 1885 z vso svojo energijo in marljivostjo lotil dela za slovensko gledališče, je ta besedila napisal za majhen, utesnjen oder ljubljanske čitalnice, ki so ga v letih po požaru Stanovskega gledališča in pred dograditvijo nove gledališke stavbe ponovno oživili (1887 – 1892), tako da je v njegov zagovor potrebno zapisati, da njegova dramatika ni »poznočitalniška« le v vsebinskem in oblikovnem smislu, temveč je dobesedno čitalniška. Ko  se je končno ponudila možnost, da bi tudi Slovenci dobili svoje gledališče, je Vošnjak dejavno sodeloval pri tem projektu kot odbornik v kranjskem deželnem zboru in blagajnik Dramatičnega društva. Kot mlad politik se je leta 1868 udeležil otvoritve Narodnega gledališča v Pragi in na njej nastopil kot govornik, pri skoraj šestdesetih pa je dočakal tudi otvoritev domačega gledališkega prizorišča.

Vošnjak, ki je v tem obdobju sodeloval pri razglabljanjih o repertoarnih zagatah slovenskega gledališča, jih je poskušal reševati tudi s svojimi dramskimi besedili: Dramatičnemu društvu je ponudil pet večinoma lahkotnejših besedil oziroma veseloiger. Pene, Svoji k svojim in Ministrovo pismo so bile v tem letu tudi uprizorjene, komediji Pred sto leti in Ženska zmaga pa v tem obdobju nista uspeli priti na oder.

Naslednji tip Vošnjakovih iger je tesno povezan z njegovimi poskusi tolstojanske povesti s snovjo iz življenja preprostega ljudstva z neposredno izraženimi moralnimi nauki (Obsojen, Ti očeta do praga, sin tebe čez prag, Dva soseda, Blagor usmiljenim…). Svojo različico mohorjanske literature ni razvil le  v proznih poskusih, temveč tudi v dramatiki. Tako je nastala podeželska različica meščanske igre Svoji k svojim, ki jo je objavil v Koledarju Družbe sv. Mohorja (1891). Sem sodita še besedili, ki sta izšli v knjižni zbirki Slovenske večernice Družbe sv. Mohorja. Igra Oreh, podnaslovljena kot prizor iz življenja na kmetih, je izšla v 45. zvezku (1991), kratkočasnica v jednem dejanju Ne vdajmo se! pa v 53. zvezku (1901).

Tretji sklop Vošnjakovih dramskih del in njegov literarni vrhunec predstavljata igri Lepa Vida (knjižna izdaja in uprizoritev 1893) in Doktor Dragan (1894), ki zaradi vsebinske problematičnosti v času nastanka ni bila uprizorjena. V primerjavi z zgodnejšimi besedili gre za vsebinsko in oblikovno kompleksni deli, za kateri so značilni sodobnejši toni in motivi, čeprav ostajata ujeti v melodramsko sentimentalnost in leporečnost.

V tem času so na oder postavili še Premogarja (1994), po mnenju literarne zgodovine manj posrečeno in dovršeno delo, ki prikazuje stavko v premogovniku.

Omenjene Vošnjakove drame so s sodobno vsebino in kompleksno izrisanimi značaji nakazovale približevanje slovenske dramske literature modernim evropskim literarnim tokovom, približevanje, ki ga je v celoti realiziral šele Ivan Cankar.

IZ KNJIŽNICE SLOVENSKEGA GLEDALIŠKEGA INŠTITUTA: VOŠNJAKOVA DELA V KNJIŽNIH IZDAJAH IN IZBOR GRADIVA O AVTORJU

V letu 1889 je izšla enodejanka Svoji k svojim. V istem letu je kot prva knjižica Vošnjakovih Zbranih dramatičnih in pripovednih spisov izšel roman Pobratimi, natisnjen v ljubljanski Narodni tiskarni. Od načrtovanih petih zvezkov so izšli le trije. Druga dva je natisnila celjska tiskarna Dragotina Hribarja, nekdanjega upravnika Narodne tiskarne v Ljubljani. Drama Lepa Vida je izšla leta 1893, Doktor Dragan pa leto pozneje.

Igra s petjem Premogar ni bila nikoli v celoti natisnjena. France Koblar je delo vključil v antologijo Starejša slovenska drama (1951). Odločil se je za objavo drugega dejanja; ostale tri je le povzel.

Vošnjak je v zadnjih letih svojega življenja izdal Spomine v dveh zvezkih (1905, 1906). Delo je ponovno izšlo leta 1982 pri Slovenski matici. Izbor je opravil zgodovinar Vasilij Melik, ki je tudi avtor spremne študije.

Leta 1996 je izšel prvi in edini zvezek knjižne zbirke Slovenska meščanska dramatika. Urednik in pisec predgovora, Igor Grdina, se je odločil za objavo Vošnjakovega Doktorja Dragana in Tekme Antona Funtka.

Vošnjakovo dramsko ustvarjanje sta obravnavala Frank Wollman v knjigi Slovinské drama (1925) in France Koblar v Slovenski dramatiki (1972). Pomembno mesto ima tudi v monografiji Dušana Moravca Meščani v slovenski drami (1960).

Dušan Moravec je objavil obširno analizo Vošnjakove dramatike tudi v 43. številki Dokumentov Slovenskega gledališkega muzeja (1984).

Najobsežnejši pregled Vošnjakovega literarnega, političnega in kulturnega delovanja je monografija Maline Schmidt Snoj, ki je izšla v knjižni zbirki Znameniti Slovenci pri Novi reviji (2003).

VSEBINA

Glavni junak, petintridesetletni Julij plemeniti Braunhof, nekdanji Rujavčič, nam v uvodnem monologu razkrije svoje vrednote, želje in načrte, ki bodo krojili dramsko dogajanje. Poročil se je s  premožno vdovo in se naselil v njenem gradu, vendar s svojim položajem ni zadovoljen. Računa na prve neposredne volitve v državni zbor in si obeta poslanski mandat, s pomočjo katerega bo imel znova možnost zaživeti na veliki nogi v prestolnici:

Vrag naj potem vzame to gnezdo, kjer se dolgočasim leto in dan, kakor menih v svoji celici. Dunaj, Eldorado mojih sanj, tam mi bode življenje! Gledišča, plesi, maskerade…in tista komedija v parlamentu? Par govorov, krepkih, jedrnatih, fraze in zopet fraze, – pesek v oči… (I, 1, rok. str. [3-4]).

Pot do uspeha je vse prej kot lahka. Za uresničitev visokoletečih želja bi potreboval pravo bogastvo, on pa je zaradi slabega gospodarjenja in lahkomiselnega zapravljanja ostal praktično brez denarja. Kot finančni svetovalec nastopi njegov znanec, profesor Nemin, ki je v resnici prevarant in kriminalec. Braunhofa prepriča, da ustanovi podjetje in mu sledi v kapitalske špekulacije, prevare in ponarejanje. Vse to mu omogoči, da je s pomočjo svežega denarja in svoje navidezne podjetniške uspešnosti dejansko izvoljen v parlament. V znak hvaležnosti, ker je domnevno obudil zapuščeni rudnik in z namenom, da utrdi njuno sodelovanje, Braunhof ugodi Neminovi želji, da zaprosi za roko njegovo pastorko, ženino hčerko iz prvega zakona. Dekletu se vsiljeni zakon z generalnim direktorjem očimovega finančnega podviga upira: ljubi mladega pravnika Janka Lednika, ki mu je sicer »vse le pena, gnila in smrdljiva« in na začetku dogajanja stoji ob strani, pozneje pa vzame zadeve v svoje roke in jih spelje do konca. Po gradu in okolici se poleg profesorja Nemina in mladega Lednika na lovu za senzacionalnimi novicami ves čas mota tudi predstavnik rumenega tiska, urednik Liberalnega kurirja, nadležni in antipatični Jud brez trohice empatije in sočutja. Dogajanje se izza grajskih zidov preseli tudi v bližnje mesto: Vošnjak v veselih tonih, po vzoru Shakespearovih humornih rokodelcev, prikaže preproste investitorje v graščakovo finančno avanturo, trške predstavnike ljudstva in njihove družinske člane. Medtem ko popivajo in proslavljajo, se njihovo na hitro in brez dela pridobljeno bogastvo razblini v nič. Ko se pojavijo težave, profesor Nemin pobere denar in zbeži: več tisoč vlagateljev je ogoljufanih, na vidiku je ogromna izguba in bankrot delniške družbe. Hazardiranje na borzi je omogočil Julij Braunhof s ponarejenim ženinim podpisom na 20.000 menicah. Nad goljufivega graščaka se dvigne pobesnela množica, ki jo pomaga ukrotiti Janko Lednik:

…zapovejte, da se zapro vrata v grad. Po mestu zbira se razdraženo ljudstvo in hoče prodreti v grad, da se znosi nad Braunhofom (III, 12, rok. str. [88]).

V zastraženi grad spustijo le preiskovalnega sodnika s spremstvom. Braunhof se najprej sklicuje na poslansko imuniteto, ko pa mu sodnik pove, da so jo na Dunaju preklicali, uprizori samomor: v sosednjem prostoru strelja v zrak. Potem se sključen in s spačenim obrazom priplazi na prizorišče in zaigra smrtno ranjenega samomorilca, ki se hoče posloviti od žene. Še preden mu željo izpolnijo, navzoči ugotovijo, da je njegovo umiranje le navidezno in mu znova grozijo z aretacijo. Graščak spozna, da je stisnjen v kot in preden ga odpeljejo, pokaže svoj pravi obraz:

Ni še vseh dni konec. Pride dan, ko se bode svetila moja nedolžnost ko beli sneg in še imam cinkove jame. Ko feniks vzdignil se bodem iz pepela in tedaj gorje vam, ki me zdaj teptate,  gorje vam! (III, 19, rok. str. [98]).

Ko odidejo, se na prizorišču pojavi obupana žena, ki je izgubila moža in premoženje: hčerka jo potolaži z novico, da je družinski odvetnik Janko Lednik obvladal zapleteno situacijo. Njegova misija stečajnega upravitelja je torej opravljena in Lednik se poslavlja, vendar ga grajska gospodična Matilda in njena mati zadržita in mu kot najboljšemu družinskemu prijatelju izrazita neskončno hvaležnost. Matilda prevzame pobudo in Lednik, ki je bistre glave, spelje snubitev do konca. Zaradi ljubezni radikalno spremeni svoj pogled na dogajanje okoli sebe. Z zaročenko v objemu so mu metafora za življenje še vedno pene, a duhteče in sladke in nepozabljene do smrti (III, 20, rok. str. [102]).

Vošnjak je pred uprizoritvijo igri dodal še tri zaključne prizore (21.-23. prizor), ki vsebinsko nadomeščajo dva daljša iz prve variante (19. in 20. prizor). Drugi konec je podoben prvemu, a krajši in pomirjujoč: o Braunhofu v tej različici Lednik govori kot o Neminovi žrtvi in tudi snubitev je manj dramatična in naporna ter se na hitro konča s sladkimi penami.

To pa še ni vse: besedilu je priložena tudi tretja različica konca. Vošnjak je načrtoval, da bo Pene tiskal oziroma, da jih bo vključil v svoje zbrane dramatične in pripovedne spise. Do realizacije sicer ni prišlo, ker so izšli le trije zvezki (Pobratimi, Lepa Vida in Doktor Dragan), vendar je razlaga, da je tedaj, okoli leta 1894, nastal dodatek k prvotnemu rokopisu, zelo prepričljiva (Schmidt – Snoj, 2003, str. 182). Tretji konec se tudi vsebinsko ujema z razvojem Vošnjakove dramatike v letih med nastankom prve in domnevnim nastankom tretje variante Pen. Zadnja, tretja različica, je med vsemi najbolj melodramatična, že skoraj operetna.

Kot podlaga za dogajanje v igri je avtorju služil realen primer podobnega zločina: storilca je celo osebno poznal. Friedrich Brandstetter, ki se je poročil z vdovo in lastnico gradu Radvanje pri Mariboru, je  bil leta 1873 sicer izvoljen v parlament, vendar že na polovici mandata obsojen zaradi goljufije in je ob poskusu aretacije hlinil samomor. V prvotnih Penah se je Vošnjak bolj zvesto držal biografskih dejstev, v zadnji različici pa si je privoščil več ustvarjalne svobode: poslanca je prikazal kot Neminovo nevedno žrtev. Graščak ni več ponarejevalec: bil je le zaslepljen in ko so se mu odprle oči, se je skesal. Namesto sodnika, ki ga je Vošnjak v seznamu oseb naknadno prečrtal, je tokrat v ospredju napad ogoljufanega ljudstva. Lednik nastopi kot Braunhofov branilec pred razdraženim ljudstvom in ne le kot njegov odvetnik. Graščak se mu hoče junaško pridružiti z orožjem, a ga Lednik zavrne, češ da bode druhal še bolj razkačena. Braunhof se mu ukloni: v vaše roke izročim našo usodo. (rok. – dodatek, III, 18, str. [110-111])

In tokrat stori prav: Lednik ga junaško brani, tvega življenje, prepričuje opeharjene vlagatelje in jih s tem zadržuje. Napadalci kljub temu vdrejo na dvorišče; tedaj pa pritečejo žandarji in jih potisnejo nazaj. Odstranjena je vsa nevarnost…o pravem času je prišla oborožena sila (rok. – dodatek, III, 20, str. [114]).. Ko Braunhof prosi Lednika, naj pravno uredi situacijo, ki je nastala zaradi ponesrečenega podjetja, plane na prizorišče časopisni urednik z novico, da so Nemina zaprli. Baunhof komentira: Pokazalo se bode, da je samo on kriv vsem sleparstvom…(rok. – dodatek, III, 21, str. [119]). Mimogrede se odpove nemški liberalni stranki, ki ji je pripadal, Lednik pa s privoljenjem svoje bodoče družine nadležnega novinarja vrže čez prag.

Ko ostanejo sami, Braunhof zaključi: In zdaj pričnemo novo življenje, tiho in mirno v rodbinskem krogu. Osrečila nas bode poštena delavnost (rok. – dodatek, III, 21, str. [120]). Delavnosti njegova žena doda še blagosrčnost, mladi par pa v en glas ljubezen. Lednik objame Matildo in začini idilični prizor z modrostjo o sladkih penah, ki jo je Vošnjak kljub drugim radikalnim spremembam obdržal kot zaključno misel v vseh treh različicah.