Drame švedskega dramatika Augusta Strindberga (1849-1912) smo Slovenci začeli uprizarjati relativno pozno. Njegova dela so bila – predvsem po zaslugi nemških prevodov – precej odmevna in razširjena ter so vplivala na razvoj slovenske literature, vendar so se gledališki ustvarjalci dolgo obotavljali in so raje posegali po Ibsenu in sočasni nemški dramatiki. Z Borštnikovim gostovanjem v Ljubljani leta 1909 je sinonim za Strindberga na naših odrih postala žaloigra Oče, ki je vsebinsko in formalno podobna Pelikanu.
Pisatelj, gledališki kritik in urednik Juš Kozak (1892-1964) je Pelikana iz nemščine prevedel kot šestindvajsetletnik, v obdobju svojih prvih objav izvirnih književnih besedil. Znamenito Strindbergovo igro v njegovem prevodu so prvič postavili na oder v nemirni povojni sezoni (25. maja 1919) v ljubljanskem gledališču, v režiji Vala Bratine. Znameniti igralec je Strindbergovo komorno dramo uprizoril tudi v Mariboru, kjer je v novoustanovljenem Narodnem gledališču nadaljeval svojo poklicno pot (1. 6. 1920), med prvo in drugo Bratinovo postavitvijo Pelikana pa ga je v Trstu režiral mladi Emil Kralj.
V sezoni 1921/22 je bil Pelikan uprizorjen kot otvoritvena predstava na novo ustanovljenega Šentjakobskega gledališča, čez dve leti pa so ga v Kozakovem prevodu igrali tudi v Celju. Kot večina prevodov dramskih besedil tudi ta igra ni doživela knjižne izdaje in je ostala dostopna bralcem in gledališkim ustvarjalcem le v rokopisnih in tipkopisnih različicah.
Ob ponovni uprizoritvi v Šentjakobskem gledališču smo pripravili elektronski verziji enega od rokopisov in tipkopisa, ki ju hranimo v Slovenskem gledališkem inštitutu. Rokopis je uporabljal inspicient ljubljanske Drame, Jože Smerkolj (sig. DD 111). Na drugi strani se je podpisal, na naslednji je izpisal zasedbo, v besedilo pa si je zapisal predvsem mizanscenske opombe in glasbene vložke. Zvezek velikosti 34 x 21 cm ima 46 oštevilčenih listov. Poleg inspicientske knjige je ohranjen tudi rokopis enakega formata in obsega. Gre za režijsko knjigo Vala Bratine, ki je bila na novo vezana po drugi svetovni vojni, v prvih letih delovanja Slovenskega gledališkega muzeja (sig. K II 295).
Objavljamo tudi tipkopis, ki je bil naknadno priložen k inspicientski knjigi (A4 format, 31 listov, 29 oštevilčenih strani). Preberi.
Pelikana je v slovenščino čez šest desetletij na novo prevedel Janko Moder. Strindbergovo igro v Modrovem prevodu je na odru ljubljanske Drame uprizoril Zvone Šedlbauer v sezoni 1980/81.
