Mednarodni projekt TACE (Theatre Architecture in Central Europe/Gledališka arhitektura v srednji Evropi)je povezal gledališke muzeje in inštitute iz Češke, Madžarske, Poljske, Slovaške in Slovenije. V njegovem okviru se je novembra 2009 zgodil tudi mednarodni simpozij na temo eksperimentalnega gledališča. V pričujočem zborniku so objavljeni dopolnjeni referati s simpozija, prav tako pa zbornik vsebuje dokumentarno bogato slikovno gradivo.
Prispevki:
Ivo Svetina: Introduction
Češka republika
Tatjana Lazorčáková: Theatre in Experimental Space / An Experiment with Theatre Space
Vladimir Just: Theatre in the Irregular Space (Bohemia and Moravia, 1945-2009)
Tomáš Žižka: Recycling the Concept of Site-Specific
Madžarska
Judit Csanádi: Experimental Theatre Spaces in Hungary after the Change of Regime (1989-2010)
Borbála Szalai: Dance Spaces
István Nánay: Theatre and Spaces
Poljska
Joanna Ostrowska: Places and Spaces of Polish Experimental Theatre – Theoretical and Historical Context
Joanna Ostrowska: Spaces of Polish Experimental Theatre
Joanna Ostrowska: Places of Polish Experimental Theatres
Julius Tyszka: Acting in Polish Experimental Theatre 1950-2000
Slovaška
Oleg Dlouhý: The Architecture of Alternative Theatre Spaces in Slovakia
Maja Hriešik: Provisional Space in Slovak Independent Theatre
Juraj Šebesta: Seeking New Form and Space
Anna Grusková: The Nobodies, Nymphomaniacs and Others at the Jelenia Street Theatre
Slovenija
Tomaž Toporišič: Spatial Machines and Slovene (No Longer-)Experimental Theatre in the Second Half of the 20th Century
Primož Jesenko: The Edge in the Centre (Theatre Experimentation in the Knight’s Hall in the Križanke Complex 1955-1972)
Barbara Orel: In the Basement of Block Four (Experimental Theatre of the 1970s in the Student Residence Halls of Ljubljana)
Knjiga kot prva na celovit način obravnava eksperimentalno gledališče v srednji Evropi. Rojstvo eksperimentalnega gledališča v deželah geopolitičnega prostora za t.i. železno zaveso in njegov nepričakovani razcvet sta pomenila tudi (ali predvsem) demokratizacijo tedanjih političnih sistemov, po drugi strani pa je vključeval tudi osvajanje, »okupiranje« prostorov, ki dotlej niso služili gledališki umetnosti. Na ta način so se ti prostori (kleti, opuščene tovarne, pivovarne, skladišča, pekarne, skednji in meščanska stanovanja) socializirali. Prav v tem (“nedemokratičnem”) delu Evrope se je tako rodil eksperiment, ki je s Tadeuszom Kantorjem in Jerzyjem Grotowskim, če omenimo le dva od mnogih, usodno spremenil podobo svetovnega gledališča.
V družbi srednjeevropskih držav si je Slovenija prav z eksperimentalnim gledališčem pridobila pomembno in ugledno mesto, kar pa ni bilo vezano le na gledališčnike, njihovo domiselnost in nenazadnje pogum, pač pa je bilo odvisno tudi od političnih okoliščin. Leta 1958, le dve leti po tem, ko so v Budimpešti ropotali sovjetski tanki in zatrli vstajo, smo v Ljubljani tako igrali Eugèna Ionesca.
Glavni urednik: Ivo Svetina
Sourednika: Tomaž Toporišič, Tea Rogelj
