Režiser Ferdo Delak (1905-1968) je edino številko časopisa Novi oder izdal kot dvajsetletni študent Filozofske fakultete v Ljubljani.
Ob študiju je obiskoval dveletno Dramatično šolo »Udruženja gledaliških igralcev SHS«, takrat edino, a relativno kvalitetno možnost formalnega gledališkega izobraževanja, ki ga je uspešno zaključil leta 1926. Od januarja 1925 do maja 1927 je honorarno nastopal v stranskih vlogah v ljubljanski Drami.
Kot navdušenec nad avantgardno umetnostjo je protiutež svojemu približevanju gledališkim institucijam našel v poskusih rušenja ustaljenih gledaliških praks. Ustanovil je društvo, revijo in avantgardno gledališče Novi oder. S somišljeniki in sodelavci se je dobival v nekdanji gostilni med potjo na Ljubljanski grad in Gruberjevim kanalom. Hišo, ki je predstavljala nekakšno zibelko slovenske zgodovinske avantgarde, so pred leti žal porušili. Tam so zasnovali revijo in prvi umetniški večer, katerega program je objavljen na zadnji platnici edine številke Novega odra.
Revolucionarne ideje in parole o novem gledališču so se sicer pred maloštevilnim občinstvom na prvi uprizoritvi 3. marca 1925 v ljubljanski Drami – po mnenju večine kritikov in hihitajočih se gledalcev – precej klavrno materializirale, a so si nastopajoči kljub temu zaslužili tudi nekaj pozitivnih odzivov. Kritiki so hvalili predvsem Mašo Slavec, ki je bila pozneje angažirana kot igralka v Drami. Maloštevilnih pohval je bil deležen tudi Ferdo Delak kot interpret nekaterih prizorov. Tako kot oba omenjena, se je tudi pisatelj Ludvik Mrzel pozneje znašel v poklicnem gledališču, njegova interpretacija Antonijevega govora iz Shakespearovega Julija Cezarja pa je po mnenju očividcev predstavljala največjo polomijo tega gledališkega happeninga.
Ljubljanski umetniški večer je bil začetek Delakovega uspešnega umetniškega angažmaja: skupaj s prijateljem in sodelavcem, slikarjem Avgustom Černigojem – in nekaterimi mladimi gledališkimi navdušenci iz režiserjeve rodne Gorice – je z igralskim nastopanjem in »insceniranjem« happeningov nadaljeval tudi na – s Slovenci poseljenemu – obmejnemu ozemlju fašistične Italije, dokler ni bilo leta 1927 z zakonom prepovedano vsakršno slovensko kulturno udejstvovanje.
Svoje poglede na gledališko umetnost je razvijal naprej v reviji Tank (1927), ki jo je tudi urejal. Revija je sicer po drugi številki zamrla, a je bila v primerjavi z Novim odrom precej obsežnejša in bolj ambiciozno zasnovana. Leta 1987 je izšel reprint revije z obsežnimi spremnimi študijami.
Oživljeno zanimanje za avantgardna kulturna vrenja dvajsetih let je rodilo tudi obsežno in tako vsebinsko kot oblikovno bogato razstavo o slovenski zgodovinski avantgardi v Moderni galeriji (1998). V razstavnem katalogu je izšel tudi ponatis Novega odra (Tea Štoka: Ferdo Delak in poskus avantgardnega gledališča. V: Tank!, Ljubljana 1998, str. 66-83).
