Henrik Ibsen: Nora (prevod: Miran Jarc)

Nora

VIR: Rokopisni zvezek velikega formata (34 x 21 cm), ki vsebuje 109 oštevilčenih strani (sig. AD 181). Hrbtne strani so neoštevilčene in večinoma prazne. Izjemoma so namenjene popravkom prevoda ali poznejšim dodatkom.

ZGODOVINA PREVAJANJA NORE V SLOVENŠČINO

Prvi slovenski prevajalec Ibsenove znamenite igre Nora (Hiša za lutke, 1879) je bil Fran Gestrin. Njegov prevod je doživel krstno izvedbo 27. marca 1892 v režiji Ignacija Borštnika, ki je odigral tudi vlogo Norinega moža, odvetnika Helmerja.

Noro je odigrala Borštnikova žena Zofija. Kmalu zatem sta odšla v Zagreb in tam nadaljevala svojo ustvarjalno pot. Naslednja ljubljanska postavitev znamenite Ibsenove drame je bila posvečena prav Zofiji Borštnik Zvonarjevi: 10. decembra 1907 se je ob petindvajsetletnici svojega umetniškega delovanja slovenskemu občinstvu ponovno predstavila v vlogi Nore. Ob njej so zaigrali tudi Hinko Nučič, Danilo, Avgusta Danilova in Leon Dragutinović, ki je uprizoritev tudi režiral.

Naslednja premiera Nore je bila 13. marca 1920. V glavni vlogi je znova, skoraj trideset let po prvi uprizoritvi, nastopila Zofija Borštnik, ki je zapustila Zagreb in se vrnila v ljubljanski dramski ansambel. Kritiki nad njeno tokratno interpretacijo niso bili navdušeni. Igralka je sprožila javno časopisno polemiko, ki se je končala z njenim dokončnim odhodom iz Ljubljane.

Gledališki škandal je zasenčil vse druge posebnosti uprizoritve. Norinega moža je odigral tržačan  Ivo Gaberščik, nastopili pa so še Danilo, Rade Pregarc, Nana Wintrova, Angela Rakar in drugi. Kot predloga za uprizoritev je bil prvič uporabljen tudi nov prevod v slovenščino, ki ga je pripravil književnik Miran Jarc (1900 – 1942). Prevajalec je bil – v nasprotju s priletno Noro – še rosno mlad. Ob premieri je imel devetnajst let in se je prvič soočal s tako zahtevno nalogo.

Prejšnji prevod, delo Frana Gestrina, je le delno ohranjen. V mapi z Jarčevim prevodom so shranjene tudi vloge v Gestrinovi različici, vendar manjka Norino besedilo. Za vsaj delno predstavitev Gestrinovega prevoda smo izbrali vlogo Norinega moža Torvalda Helmerja, ker je med vsemi ohranjenimi najobsežnejša. Gestrinov prevod je bil dvakrat uprizorjen tudi v Trstu. Leta 1909 je Noro režirala in odigrala Avgusta Danilova, leta 1919 pa je dramo na tržaški oder postavil Emil Kralj.

V isti mapi je arhivirana tudi Jarčeva – natipkana – različica prevoda Helmerjevega teksta, tako da lahko primerjamo besedili obeh prevajalcev.

V mapi s sig. AD 181 so shranjene tudi note (ples tarantela), za katere lahko sklepamo, da so jih uporabljali pri vseh treh ljubljanskih uprizoritvah.

Kot prevajalec mariborske uprizoritve med obema vojnama je sicer naveden režiser Hinko Nučič, vendar njegov prevod ni ohranjen. Naslednji, ki se je spopadel s prevajanjem Ibsenove Nore, je bil pisatelj Andrej Hieng, ki je pripravil besedilo za povojno tržaško uprizoritev. Premiera je bila 10. julija 1952, uprizoritev pa je režiral Ljudevit Crnobori.

V šestdesetih letih je Noro iz norveščine prevedel Janko Moder. Prevod je skupaj s Stebri družbe in Strahovi izšel v knjižni zbirki Kondor.

Modrova različica Nore je v naslednjih desetletjih živela tudi na odrih. V režiji Dušana Mlakarja so jo odigrali v Gorici (1979) in v Kranju (1992), poslovila pa se je z bralno uprizoritvijo v MGL (2014, režija Ira Ratej).

Poleg Kondorjeve je prevod izšel tudi v drugih knjižnih izdajah z velikimi nakladami.

Za uprizoritev v SLG v Celju je Noro leta 2016 prevedel Darko Čuden. Besedilo je izšlo kot priloga gledališkega lista (Gl. list SLG Celje 2016/17, št. 4). Uprizoritev je režiral Nikola Zavišić.

Henrik Ibsen: Nora. Prevod: Miran Jarc.

Preberi

Drugo

Slovenski gledališki inštitut

Mestni trg 17, 1000 Ljubljana

T: 01 241 5800
E: slogi@slogi.si
S: www.slogi.si