Fran Govekar

Mrakovi (1921)

DRAMA (igra v treh dejanjih)

ŠTEVILO OSEB: 15 (6ž 8m 1o)

KRAJ IN ČAS DOGAJANJA: Poljane na Gorenjskem in Ljubljana,  začetek 20. stoletja.

VIR

V arhivu ljubljanske Drame, ki ga hranimo v Slovenskem gledališkem inštitutu, sta se ohranila dva tipkopisa dramskega besedila, ki ni bilo nikoli izdano. Na naslovnici prvega zvezka (A4 format) so prvotni podatki prelepljeni. Pod naslovom Mrakovi je kot avtor naveden Fran Govekar. V drugem tipkopisu je naslov Mrakovi prečrtan. S pisavo igralca Antona Cerarja Danila, ki je delo režiral in odigral glavno vlogo, je besedilo naslovljeno Naši gruntarji. Na ljubiteljskih odrih so igro igrali tudi pod naslovom Gruntarji. Na svojem izvodu je Danilo – poleg celotne zasedbe v seznamu oseb – pripisal tudi psevdonim avtorja, ki je bil pozneje naveden na letaku in v gledališkem listu. Govekar si je tokrat izbral ime Fran Kosec.

PODATKI O UPRIZORITVI

Premiera v ljubljanski Drami je bila 23. marca 1921; igra je doživela osem ponovitev.

PODATKI O AVTORJU

Pisatelj, urednik in prevajalec Fran Govekar (1871 – 1949) se je po nedokončanem študiju na Dunaju zaposlil kot publicist in pozneje kot magistralni uradnik. V Mestni hiši je leta 1931 dočakal tudi upokojitev kot višji magistralni svetnik. Skozi vsa obdobja svoje pisateljske in profesionalne kariere se je intenzivno posvečal gledališču: pisal je igre, prevajal dramska besedila, bil je tajnik Dramatičnega društva in ljubljanskega gledališča, intendant in gledališki ravnatelj. Po prvi svetovni vojni je bil soustanovitelj in član ravnateljstva Slovenskega gledališkega konzorcija.

Govekar je že v študentskih letih začel objavljati novele pod vplivom naturalističnih literarnih vzornikov. Vrhunec njegovega proznega ustvarjanja je roman V krvi (1896). Sočasno so nastajale tudi njegove gledališke igre, ki jih je oblikoval z bolj tradicionalnimi prijemi; poleg »ljudskovzgojnih« spektaklov s petjem je napisal tudi drami Grča in Mrakovi.

VSEBINA

Prvo in drugo dejanje se odvijata v Poljanski dolini, na Mrakovi kmetiji. Vdovec Janez Mrak je trden kmet, gruntar in župan. Mrak se zaveda, da se »grunt utrjuje z otroki, ne pa z dokupovanjem živine in sveta« (str. 19). Oba otroka je poslal v šole v Ljubljano. Mesto ju je spremenilo in po vrnitvi domov zaničujeta očetove vrednote: trdo kmečko delo, odrekanje in preprosto življenje. Oba sta se zaljubila v prišleka iz Ljubljane in sanjata, da se bosta vrnila tja. Hči Anica in sin Ivan sta zagledana v malomestni svet, ki je pokvarjen in razvajen. Zanima ju le lenobno postopanje: Ivan se zateka v žganjetoč svojega bodočega tasta, nemškutarskega kramarja in krčmarja, Anica pa tolče po klavirju, si izmenjuje francoske fraze z mladim uradnikom in sanja o boljšem življenju:

»…o, mesto in vas…. Kakor dan in noč! Tam živi človek modernega bitja resnično dostojno življenje, tu pa bi bila le topa delavka brez idealov in duševnega obzorja.« (str. 12)

Kot kontrast tej  kmečki gospodi, ki je zaverovana v dekadentne vrednote in tehnični napredek, avtor prikaže preprosto in ponosno kmečko mladino: delovno in pošteno Katrico, ki si jo je Mrak zaman želel za snaho, in Katričinega ženina Anžeta, klenega kmečkega fanta, opremljenega z vsemi potrebnimi vrlinami, zgovorno ponosnega na svoj preprosti rod in svoje nezahtevne navade.

V drugem dejanju se oče pomiri in se odloči za nadomestni načrt: otroka očitno ne bosta kmeta. Izplačal ju bo in s svojima izbrancema – s trgovčevo hčerko in s »poštnim gospodom« – bosta odšla v Ljubljano, on pa bo obdržal grunt in poskrbel za zdravo kmečko nasledstvo. Pri tem mu bo pomagala Marijana Peharnica, »žena nekaj nad 40 let, še prav sveža, živahna, v kmečki delavni opravi in s cekarjem na levici.« Pred petindvajsetimi leti se ji je odrekel in se pokoril očetovi volji. Zdaj je ostal sam: žena mu je umrla in kmalu se bo znebil še otrok – tudi s pomočjo Marijaninega spletkarjenja, predvsem pa zaradi svoje strpnosti in preudarnosti.

Med prvima dvema in med sklepnim dejanjem je minilo več kot pet let. Ivan, ki je trgovec, ima malopridno ženo, ki se otepa dela, na veliko zapravlja in flirta z nekim oficirjem. Kot predstavnik močnejšega spola si seveda lahko privošči konkretno zakonolomstvo z vzdrževano ljubico, vleče pa ga tudi v bolj preprosto varianto nezvestobe, ker se je zagledal še v mlado moč v svoji trgovini, v »kasirko« Malko.

Ivanovi sestri Anici je šlo še slabše: v skrbi za svoje štiri otroke se je popolnoma izčrpala in zbolela,  njen mož pa se je medtem zapil. Vse noči kroka in se vdaja kartam, tako da mu grozi, da ga bodo odpustili in bo družina brez prebite pare pristala na cesti.

Tik pred katastrofo se Ivan strezni: s pomočjo poštene in uslužne Malke se reši goljufivega tasta, ki ga je s svojimi krajami pripeljal na rob bankrota. Resno se pomeni z ženo in ji postavi stroge pogoje, po katerih se bo ravnala, da bodo lahko obdržali trgovino. Ivan uredi tudi sestrino brezupno situacijo: še enkrat in tokrat zadnjič se zavzame za svakovo službo in tudi ta obljubi, da se bo poboljšal. V trenutku, ko so mladi spoznali svoje napake in se pokesali, se v Ljubljani pojavita Janez Mrak in njegova žena Marijana, (oba) oblečena v gorenjsko narodno nošo. Gruntar Mrak je prišel v Ljubljano zaradi elektrifikacije Poljan. Odločil se je, da bo ob tej priložnosti obiskal tudi oba poročena otroka.  Mladi ga prisrčno sprejmejo in mu z navdušenjem pripovedujejo o svojih otrocih, Mrakovih vnukih. Stari Mrak je s sabo pripeljal le malčka iz drugega zakona, ki na srečo svojih staršev vsem zbranim zatrdi, da bo kmet. Tudi ta Govekarjeva drama se zaključi z zanosnimi besedami, v evforičnem vzdušju zdravic in objemov. Glavni govorec je stari Mrak, ki v obliki napitnice predstavi svoj življenjski nazor in recept za izpolnjeno in srečno življenje:

»Bog je blagoslovil delo naših rok…moj grunt in njen grunt raste na šir, navzdolž in na viš! Ne bojte se, otroci; vaš oče ne pozabi! Mi delamo in zato imamo; Marijana, kaj? – imamo zase in za vse!

Marijana: Imamo! Dva grunta! In Bog nas je blagoslovil.

Mrak: Blagoslovil nas je: dal nam je tudi otroke, da bomo živeli v njih in njih vnukih dalje in dalje…na veke; živeli bomo nesmrtno življenje, ki ne izgine nikoli, kakor ne sme izginiti nikoli Mrakov grunt. Na naše otroke pijmo…na našo bodočnost…na večnost Mrakov in njih grunta!«

 

Drugo

Slovenski gledališki inštitut

Mestni trg 17, 1000 Ljubljana

T: 01 241 5800
E: slogi@slogi.si
S: www.slogi.si