[av_buttonrow alignment=’left’ button_spacing=’5′ button_spacing_unit=’px’ av_uid=” custom_class=” admin_preview_bg=”]
[av_buttonrow_item label=’Vir‘ link=’manually,#vir’ link_target=” size=’small’ label_display=” icon_select=’no’ icon=’5′ font=’entypo-fontello’ color=’theme-color-subtle’ custom_bg=’#444444′ custom_font=’#ffffff’][/av_buttonrow_item]
[av_buttonrow_item label=’Uprizoritve‘ link=’manually,#uprizoritev’ link_target=” size=’small’ label_display=” icon_select=’no’ icon=’ue800′ font=’entypo-fontello’ color=’theme-color-subtle’ custom_bg=’#444444′ custom_font=’#ffffff’][/av_buttonrow_item]
[av_buttonrow_item label=’Podatki o avtorju‘ link=’manually,#avtor’ link_target=” size=’small’ label_display=” icon_select=’no’ icon=’ue800′ font=’entypo-fontello’ color=’theme-color-subtle’ custom_bg=’#444444′ custom_font=’#ffffff’][/av_buttonrow_item]
[av_buttonrow_item label=’Vsebina‘ link=’manually,#vsebina’ link_target=” size=’small’ label_display=” icon_select=’no’ icon=’ue800′ font=’entypo-fontello’ color=’theme-color-subtle’ custom_bg=’#444444′ custom_font=’#ffffff’][/av_buttonrow_item]
[av_buttonrow_item label=’Preberi‘ link=’manually,http://slogi.si/wp-content/uploads/1864/12/SERVUS-PETELINCEK.pdf’ link_target=’_blank’ size=’small’ label_display=” icon_select=’no’ icon=’ue800′ font=’entypo-fontello’ color=’theme-color-subtle’ custom_bg=’#444444′ custom_font=’#ffffff’][/av_buttonrow_item]
[/av_buttonrow]
KOMEDIJA
PODNASLOV: Šaloigra v enem delu, svobodno po nemškej
ŠTEVILO OSEB: 6 oziroma 8 (3ž 3m in 2 statista-postreščka)
Igra je izšla leta 1865 v Ljubljani kot peti zvezek zbirke, poimenovane Vilharjeve igre. V zbirko so bile vključene tri izvirne igre (Detelja, Župan, Poštena deklica) in tri priredbe (Filozof, Igra Piké in Servus Petelinček). Avtorji angleške, francoske in nemške predloge niso navedeni. Servus Petelinček je priredba komedije Servus, Herr Stutzerl! (1852), uspešnice avstrijskega avtorja, dunajčana Karla Giurna (1818-1891), ki je objavljal pod psevdonimom Karl Juin. Giurno je bil uspešen skladatelj, libretist in komediograf. Pri pisanju komedij se je zgledoval po francoskih avtorjih in pisal tudi priredbe njihovih komedij (najbolj znana je njegova predelava Florentinskega slamnika, komedije Eugèna Labicha).
Ljubljanska čitalnica (6. 3. 1864), Dramatično društvo v Ljubljani (14. 8. 1868 in 26. 2. 1871)
Miroslav Vilhar (1818-1871) je bil pesnik, dramatik, skladatelj in politik. Leta 1850 je izdal romantično spevoigro Jamska Ivanka, čez petnajst let pa šest komedij, vsako v posebnem zvezku. Nekaj komedij je objavil tudi v revijah, več pa jih je ostalo v rokopisni obliki. Njegove igre so bile izjemno priljubljene in pogosto uprizarjane na čitalniških odrih. Kot poslanec kranjskega deželnega zbora je skupaj s Franom Levstikom začel izdajati list Naprej (1863). Zaradi Levstikovega članka, katerega avtorstva ni hotel razkriti, je bil sodno preganjan in zaprt. Leta 1869 je organiziral notranjski narodnobuditeljski tabor na Kalcu.
Enodejanka skromnega obsega je nastala kot priredba komedije tipa pièce bien fait. Med štirimi stenami izumiteljeve delovne sobe šest oseb neprenehoma teka gor in dol, izvaja raznovrstne fizične aktivnosti in vstopa v najrazličnejše medsebojne odnose. Opazujemo romantično ljubezen, prijateljstvo, avtoritaren odnos gospodarjev do služinčadi, robantenje nadležne priletne soproge, kar dve nenadni izgubi zavesti, spletke, izdajstva, navidezni uboj z utopitvijo in kasneje še enega z zastrupitvijo in skrivanje trupla, ki nenadoma oživi. Vse našteto se zgodi v eni sami sobi, ki je priročna mešanica salona, zasilne spalnice in laboratorija, v katerem potekajo kemijski, farmacevtski in medicinski poskusi.
Dogajanje se začne s podoknico, ki jo, ne da bi vedele ena za drugo, poslušajo vse tri v igri nastopajoče ženske. Vsaka zase nam zaupa, da je godčevo muziciranje namenjeno prav njej. Ko se zavejo, da niso same, gospodarica Barba iz sobe spodi ostali dve: deklo in nečakinjo, od katere pred tem zvemo, da se je na plesu zaljubila v neznanega mladeniča, stric pa jo je na njeno grozo obljubil v zakon prijateljevemu sinu, ki ga ni še nikdar videla. V naslednjem prizoru se Barba znese še nad soprogom Dragutinom, ki mu je v laboratoriju prav tedaj uspelo zvariti čudežno zdravilo. Večja doza zvarka je lahko smrtna, zato ga Dragutin skrije v omaro. Kmalu v sobo prinesejo veliko skrinjo s truplom, ki naj bi ga hišni gospodar seciral, v resnici pa se je v skrinjo skril mladi France, da bi tako prišel do Dragutinove nečakinje Izabele, svoje simpatije s plesa. Ko ga odkrije Barba, v njem prepozna godca, ki naj bi ji dvoril v prvem prizoru. France izkoristi njeno naivnost in jo pregovori, da ga ne izda. Ko ostane sam, se reši iz skrinje, vanjo pa naloži Dragutinove knjige. Ta se kmalu vrne in poskuša z deklino pomočjo prestaviti skrinjo na okno, da bi jo skril pred ženo. Ko skrinja po nesreči pade v reko, ki teče za hišo, vstopi Barba in po krajši omedlevici pove, da je bil v skrinji mladenič in ne truplo obešenca. Ko se Dragutin ves nesrečen vrne z neuspešnega reševanja, najde v sobi Franceta, ki je zanj popoln neznanec. Misli, da so ga poslali s sodišča in da ga bo obtožili zaradi uboja. France mu v zameno za Izabelino roko obljubi, da ga ne bo izdal. Dragutin nerad privoli, ker je nečakinjo že zaročil. Nazadnje se le vda in naroči dekli, naj prinese vino. Ta po pomoti prinese Davorinov zvarek. France zaradi neprijetnega okusa večino zdravila na skrivaj zlije po tleh, nekaj pa ga le zaužije, zato izgubi zavest. Dragutin je prepričan, da ima v hiši spet truplo in z deklo ga ponovno skrijeta pred ženo. Tedaj vstopi v sobo gospodarjev prijatelj Petelinček. Ker Dragutin iz sebe spravi le odsoten pozdrav »servus Petelinček«, mu prijatelj očita mlačnost in brezbrižnost. Presenečen je nad poparjenostjo vseh prisotnih in nad preplašenostjo prijatelja, ko izrazi željo, da bi prespal kar v njegovi sobi, ker se jim bo naslednji dan tako in tako pridružil tudi sin France, ki bo končno spoznal očetovega prijatelja in svojo zaročenko. Ko se ponoči v sobo priplazita Dragutin in dekla, da bi spet odstranila truplo, prestrašita tako gospoda Petelinčka kot tudi Franceta, ki je medtem že prišel k sebi. Zaradi hrupa prihitita tudi Izabela in Barba. Ko se razjasnijo vsi nesporazumi, je tudi prijatelju popolnoma jasno, zakaj je v pozdravu »servus Petelinček« zaznal tako obupane in tragične tone.
