Ko je Milan Klemenčič 22. decembra 1910 v Šturjah uprizoril prvo slovensko lutkovno predstavo, je začrtal pot umetnosti, ki nikakor ni le umetnost za otroke.
Da so otroci najbolj hvaležni gledalci lutkovnih predstav, je posledica dejstva, da otroci prepoznajo majhne, večje in velike lutke kot svojo opredmeteno domišljijo. Ker se je Klemenčič zavedal odločujočih dejavnikov v družbenem javnem življenju, ki imajo v rokah škarje in platno, četudi niso ne krojači ne šivilje, je leta 1912 poslal v javnost poziv, naj se podpre prizadevanja za umetniško dovršeno in vzgojno usmerjeno lutkarsko dejavnost, ki bo namenjena tako mladim kot odraslim. Bal se je, da lutke ne bodo samoumevno sprejete kot umetnost, ki “plemeniti človekovo dušo”.
Nekoliko arhaični besednjak se lutkam nemara prilega, saj spremljajo človeštvo že od nekdaj. Že pri Platonu, ki piše o znameniti votlini, v kateri prebiva Ideja, lahko preberemo: »… vmes med ognjem in ujetniki pot navzgor; ob njej si zamisli zgrajen nizek zid, tako kot lutkarji pred ljudmi postavijo pregrade, nad katerimi kažejo umetnije«. Filozof uporabi torej prispodobo o lutkarjih, ki razmejijo resnico od utvare, bivajoče od nebivajočega. In nas postavi pred temeljna vprašanja človekovega bivanja.
Monografska izdaja Matjaža Lobode, dolgoletnega dramaturga v Lutkovnem gledališču Ljubljana in izvrstnega poznavalca slovenskega lutkarstva, predstavi Milana Klemenčiča, očeta slovenskega lutkarstva, tudi kot izvrstnega slikarja in začetnika barvne fotografije na Slovenskem.
Knjigo sta izdala Lutkovno gledališče Ljubljana in Slovenski gledališki muzej.
