Slovenska gledališka ustvarjalnost ni doma le v Sloveniji in v zamejstvu, pač pa povsod, kjer živijo Slovenci: od Argentine do Avstralije. Ta ustvarjalnost poteka velikokrat na ljubiteljski ravni, vendar ohranja prvotni pomen gledališča, kot ga je imelo to za Slovence v času, ko je A. T. Linhart napisal in uprizoril Županovo Micko in uporablja slovenski jezik, ki je naše najbolj neposredno sredstvo identifikacije med drugimi narodi, jeziki in kulturami. Jezik je že v izhodišču tisti, po katerem se prepoznavamo – jezik, ki je spregovorjen na odru, pa je še toliko bolj pomembno sredstvo, saj združuje občinstvo v občestvo, potrjuje njegov temelj in krepi njegovo samozavedanje.
Tržaški Slovenec Marjan Pertot se že desetletja posveča raziskovanju gledališča, ki ga gojijo po svetu razseljeni Slovenci. Avtor posveti posebno pozornost argentinskim Slovencem, ob čigar dramatiki je Taras Kermauner govoril kot o »slovenskem čudežu«, s čimer je imel v mislih zlasti vztrajanje pri literarnem izražanju v materinem jeziku, v tujem okolju. Pertot, ki je leta 2008 napisal že knjigo Slovensko gledališče v Argentini (ta je prav tako izšla v sozaložništvu tržaške Mladike in Slovenskega gledališkega muzeja), je nadaljeval z raziskavo. V knjigi Lepa Vida ob Srebrni reki avtor skrbno popisuje najrazličnejše oblike združevanja in delovanja naših izseljencev v kulturnih, pretežno gledaliških društvih.
