Fran Govekar

Legionarji (1903)

 

DRAMA (igra s petjem v štirih dejanjih)

ŠTEVILO OSEB: 18 (5ž 12m 1o) in »meščani, meščanke, akademični legionarji, vojaki«

KRAJ IN ČAS DOGAJANJA: V podnaslovu zvemo za čas, ki ga drama prikazuje: »Igra s petjem iz Napoleonovih časov v 4 dejanjih.« Pod seznamom oseb sta opisana tudi čas in kraj dogajanja: »Dejanje se vrši koncem XVIII. stoletja v Celju in na Beneškem na francosko-avstrijskem bojišču. Med II. in IV. dejanjem mine leto dni«.

V besedilu nam je lahko v pomoč pri natančni umestitvi dogajanja tudi omemba celjskega Siembschenskega polka oziroma regimenta (tiskana izdaja 1904, str. 20.: »Celjski polk Siembschenski« in str. 54: »regiment Siembschen«).

Joseph Anton von Simbschen (1746 – 1820) je bil avstrijski general, ki je deloval na bojiščih v Italiji. S pomočjo podatkov o gibanju njegovih čet bi lahko določili še bolj natančen datum in lokacijo bojev slovenskih oziroma štajerskih vojakov na italijanskih bojiščih.

VIR

V rokopisu, ki se je ohranil v arhivu Dramatičnega društva, so pripisani številni avtorjevi popravki, upoštevani tudi v tiskani izdaji. Včasih si je Govekar dodatno besedilo zabeležil na lističe, ki so vloženi v knjigo, zelo veliko pa je tudi njegovih skic prizorišča, ki jih je risal na hrbtne strani besedila. Prvotno je bila namreč popisana le ena stran vsakega od petinsedemdesetih listov. Na naslovnici zvezka s trdimi platnicami je tudi cenzorjevo dovoljenje za uprizarjanje, ki je datirano z 2. oktobrom 1903.

Na drugem listu je zasedba (osobe), s svinčnikom pa so dopisani priimki igralcev iz tretje uprizoritve v Ljubljani (1909).

V knjižni izdaji iz leta 1904 so v seznamu oseb napisani tudi igralci iz krstne uprizoritve, ki je bila 10. novembra 1903. Knjižna izdaja je dostopna tudi na spletu (digitalna knjižnica Slovenije):

Različica naslova v knjižni izdaji je Legijonarji, v rokopisu pa je delo naslovljeno Legionarji. Knjižico je izdal Andrej Gabršček. Govekarjevo in Gabrščkovo sodelovanje se je začelo z zbirko kratkih zgodb O, te ženske!, ki je izšla leta 1897 v zbirki Salonska knjižnica. Sledile so ji štiri ljudske igre: Rokovnjači (1899, druga izdaja 1904), Deseti brat (1901), Legionarji (1904) in Martin Krpan (1905). Goriška tiskarna je izdala tudi Govekarjevo dramo Grča (1910), igra Mrakovi pa je ostala nenatisnjena.

OZADJE NASTANKA LEGIONARJEV

Govekarjevi Rokovnjači (uprizorjeni 1899) so bili velika gledališka uspešnica, ki so jo znova in znova uprizarjali, kar je avtorja spodbudilo, da je dramatiziral še enega izmed Jurčičevih najbolj priljubljenih romanov, Desetega brata. Tudi tokrat je doživel uspeh in v tretje se je lotil predzgodbe Rokovnjačev, ki jo je zasnoval popolnoma samostojno, brez prozne literarne predloge, čeprav je glavni zaplet Legionarjev – ljubezenski trikotnik – opisan oziroma prisoten tudi v romanu Rokovnjači.

PODATKI O UPRIZORITVAH

Krstno uprizoritev je režiral František Lier, kot avtor glasbe pa je naveden Viktor Parma.

Drugo postavitev je opravil Anton Verovšek, ki je v vseh Govekarjevih »ljudskih« igrah igral komične like. Premiera je bila 29. novembra 1904, kot glavni junak Ferdinand pa je uspešno nastopil Hinko Nučič.

Čez nekaj let je Legionarje režiral Hinko Nučič, ki je ponovno odigral tudi glavno vlogo, Ferdinanda Basaja. Basaja oziroma Nandeta je odigral tudi v Rokovnjačih, nadaljevanju Legionarjev: Rokovnjače so v isti sezoni (in seveda vseh naslednjih) uprizarjali v ljubljanskem gledališču.

Tako kot Rokovnjači, so bili tudi Legionarji leta 1905 uprizorjeni v Trstu. Obe uspešnici je režiral Jaka Štoka. Prva mariborska uprizoritev je bila 25. januarja 1914. Nekaj mesecev pred prvo svetovno vojno je novo ljubljansko postavitev režiral Josip Povhe. Najprej je postavil na oder Rokovnjače, mesec dni pozneje pa še Legionarje. Premiera je bila 4. aprila 1914, kot zanimivost pa lahko navedemo, da je v vlogi negativca Brnjača, izvor vsega zla, nastopil Osip Šest.

PODATKI O AVTORJU

Pisatelj, urednik in prevajalec Fran Govekar (1871 – 1949) se je po nedokončanem študiju na Dunaju zaposlil kot publicist in pozneje kot magistralni uradnik. V Mestni hiši je leta 1931 dočakal tudi upokojitev kot višji magistralni svetnik. Skozi vsa obdobja svoje pisateljske in profesionalne kariere se je intenzivno posvečal gledališču: pisal je igre, prevajal dramska besedila, bil je tajnik Dramatičnega društva in ljubljanskega gledališča, intendant in gledališki ravnatelj. Po prvi svetovni vojni je bil soustanovitelj in član ravnateljstva Slovenskega gledališkega konzorcija.

Govekar je že v študentskih letih začel objavljati novele pod vplivom naturalističnih literarnih vzornikov. Vrhunec njegovega proznega ustvarjanja je roman V krvi (1896). Sočasno so nastajale tudi njegove gledališke igre, ki jih je oblikoval z bolj tradicionalnimi prijemi; poleg »ljudskovzgojnih« spektaklov s petjem je napisal tudi drami Grča in Mrakovi.

ANTON VEROVŠEK – JUNAK GOVEKARJEVIH LJUDSKIH IGER

Uspeh Govekarjevih dramatizacij je tesno povezan s humornimi nastopi Antona Verovška, ki je v njegovih igrah preigraval različne registre preprostega slovenskega človeka, se krohotal, jokal in gromko prepeval spevne melodije. Znameniti interpret Govekarjevih ljudskih junakov je v Rokovnjačih upodobil zapitega kmeta Blaža Mozola, v Desetem bratu vaškega posebneža Krjavlja, v Legionarjih  krojača Boštjana Ježa in nazadnje še junaškega Martina Krpana v odrski postavitvi istoimenske Levstikove povesti.  Infantilni Boštjan Jež je vzorčni Govekarjev komični junak. Je požrešen in kratke pameti, po drugi strani pa silno dobrosrčen in dobrovoljen. Brez pomislekov se je pripravljen žrtvovati za »pravo stvar.« V ospredju je tudi njegovo deviantno družinsko življenje. Žena ga sicer pretepa in zapira, ga nagrajuje z dobro hrano ali pa mu jo odteguje; najmlajši otrok, ki je komaj shodil, mu grozi z maminim tepežkanjem, na koncu pa se vsi vsem vržejo v objem in se imajo strašno radi.

VSEBINA

Dramsko dogajanje se začne na domu Janeza Raka. Rakova hčerka Lavra prijateljici Ani zaupa svojo ljubezen do inženirja Ferdinanda pl. Basaja. Naslednji Laurin obiskovalec je vsiljivi komisar Anton Brnjač. Kmalu se jima pridruži na odru Lavrin izvoljenec Ferdinand, tekmec pa zaradi njune očitne medsebojne naklonjenosti besen zapusti prizorišče. Ko ostaneta sama, sledi uspešna Basajeva snubitev. Naslednji, ki ju zmoti, je Lavrin oče. Načelno je z Basajevim predlogom zadovoljen, vendar se mu zdi, da trenutek ni najbolj ugoden za sklepanje zakonske zveze. Poteka namreč splošna mobilizacija: avstrijski vojaki naj bi odkorakali v boj s Francozi in Italijani: pridružil naj bi se jim tudi celjski polk. Prvo dejanje se prelevi v opereto z zborom legionarjev in na koncu še v »živo sliko« srečnih zaljubljencev in navdušenih mobilizirancev.

Po menjavi prizorišča se znajdemo na mestnem trgu, kjer gostilničar s  pisarjem Rakom razpravlja o novicah z bojišča. Pridruži se jima krojač Boštjan Jež, ki bi se rad kot prostovoljec pridružil brigadi dunajskih študentov. Odhod mu preprečita žena in sinček, ki ga spodita domov in »k šivanki.«

Tudi drugo dejanje se začne s šivanjem: Ferdinand občuduje Lavrino spretnost pri izdelavi poročne obleke. Pridruži se jima Rak, ki bo zanju uredil stanovanje. Na prizorišče prihiti tudi Jež: odločil se je, da se bo kljub nasprotovanju družine pridružil prostovoljcem in zapoje dolgo in junaško vojaško pesem. Prinesel je tudi novico o kraji denarja v vojaški pisarni. V nadaljevanju ukradeni denar najdejo pri Ferdinandu in ga odženejo v zapor.

V tretjem dejanju se znajdemo v zaledju bojišča, tik pred bitko. Boštjan Jež je pobegnil ženi in se je znašel na prvi bojni črti. Legionarjem se je kot mobilizirani kaznjenec pridružil tudi Ferdinand Basaj, ki je v junaškem boju ranjen.

V zadnjem dejanju se skupaj s preživelimi legionarji vrnemo v Celje. Minilo je leto in Lavra je podlegla Brnjačevemu nadlegovanju. Komisar je med bitko prebegnil k Francozom; med tem je postalo vsem jasno, da je on krivec za krajo iz vojaške pisarne med mobilizacijo. Ukradeni denar je podtaknil Ferdinandu in se na ta način rešil tekmeca. Lavra, ki je že pokopala svojega otroka, zdaj umira v Ferdinandovem naročju, Basaj pa v obupu napove strašno maščevanje za vse krivice, ki jih je doživel.

 

Drugo

Slovenski gledališki inštitut

Mestni trg 17, 1000 Ljubljana

T: 01 241 5800
E: slogi@slogi.si
S: www.slogi.si