Fran Milčinski

Kjer ljubezen, tam Bog (1912)

DRAMA

Podnaslov: Igra v enem dejanju. Po Leva Tolstega povesti spisal F. Milčinski

ŠTEVILO OSEB: 8 (2ž 6m)

KRAJ IN ČAS DOGAJANJA: Kraj dogajanja je kletna soba, čevljarjevo prebivališče, čas dogajanja pa ni določen.

VIR: Knjižico je leta 2013 v Ljubljani izdal Lavoslav Schwentner. Istega leta je pri Schwentnerju izšla tudi igra Volkašin.

Avtor je dramatiziral povest Leva Tolstoja, ki je v slovenščini izšla v 15. zvezku Slovanske knjižnice leta 1894. Prevajalec Adolf Pahor je noveli dal naslov Kjer je ljubezen, tam je Bog, založnik je bil Andrej Gabršček, knjižico pa je natisnila  Goriška tiskarna.

UPRIZARJANJE: V ljubljanskem Deželnem gledališču je igra Kjer ljubezen, tam Bog prišla na repertoar konec leta 1912.

Premiera je bila 2. novembra, enodejanko pa je režiral Anton Cerar Danilo, ki je nastopil tudi v glavni vlogi.

Ob Danilu so zaigrali še František Bohuslav, Avgusta Danilova, Anton Verovšek in Berta ter Rudolf Bukšek, v vlogi čevljarjevega soseda pa je nastopil Milan Skrbinšek:

Drama je bila uprizorjena tudi v Mariboru v režiji Silvestra Škerla. V mariborskemu Narodnemu gledališču so jo uprizorili skupaj z igro Volkašin v režiji Milana Skrbinška. Premiera je bila 8. februarja 1922.

Povezava na plakat SNG Maribor.

PODATKI O AVTORJU

Pisatelj Fran Milčinski (1867 – 1932) je bil po poklicu pravnik, pred prvo svetovno vojno ugleden ljubljanski sodnik, v kraljevini Jugoslaviji pa tudi član najvišjega sodišča v državi, vrhovnega sodišča v Zagrebu, imenovanega Miza sedmerice. Iz sodne prakse je črpal motive za svoja dela, kot  sodnik za mladoletne tudi za Ptičke brez gnezda (1917). To povest so v dramatizaciji Primoža Kozaka leta 1975 uprizorili v Slovenskem mladinskem gledališču.

Poleg satiričnih zgodb in humoresk je pisal tudi pravljice in mladinske povesti. Prozo je začel pisati in objavljati že v dijaških letih. Zelo zgodaj se je angažiral tudi v organizaciji in upravljanju slovenskega gledališča. Že na prelomu stoletij (1899) je postal član ljubljanske gledališke intendance. V tem obdobju je bil tudi tajnik Dramatičnega društva. V skladu s svojimi nazori o dramatiki je začel pisati tudi gledališke igre. Prvencu Kratkočasna igra o prostoru za Prešernov spomenik (1904) je sledil Brat Sokol (2005), ki je bil tako kot komedija Cigani (2006) uprizorjen v Deželnem gledališču v Ljubljani. V naslednjih letih je napisal še igre Iz devete dežele (1908), Volkašin (1913) in Kjer ljubezen, tam Bog (1913), dramatizacija Tolstojeve povesti. Po prvi svetovni vojni je postal je član Slovenskega gledališkega konzorcija. V zrelih letih je ustvaril še dve igri za mladino, Mogočni prstan in Veselo igro o žalostni princesi (oboje 1923) in satiro z junakom iz znamenite Levstikove povesti, ki jo je podnaslovil Krpan mlajši (1925). Tudi danes je Milčinski na slovenskih odrih še vedno prisoten, a ne s svojimi komedijami, temveč z dramatizacijami zgodb o Butalcih. Butalci so njegovo najpogosteje uprizarjano delo, čeprav si jih avtor sploh ni zamislil kot odrsko besedilo. Ena od dramatizacij je v dveh različicah dostopna tudi na naši spletni strani.

Povezava na: Fran Milčinski, Jaša Jamnik Butalci

Povezava na: Fran Milčinski, Jaša Jamnik Butalci!!!

Na naši spletni strani si lahko ogledate e-razstavo o Franu Milčinskem in njegovi dramatiki. Avtorica razstave je Tea Rogelj.

Povezava na e-razstavo.

SODBA OB KONCU ČASOV

Milčinski je v Tolstojevi prozni predlogi videl snov, za katero je menil, da bo učinkovita tudi na odru. Njegova dramatizacija zvesto povzema Tolstojevo novelo, ki nam s pomočjo zgodbe o čevljarju posreduje sporočilo novozavezne Sodbe ob koncu časov:

»Ko pride Sin človekov v svojem veličastvu in vsi angeli z njim, takrat bo sédel na prestol svojega veličastva. Pred njim bodo zbrani vsi narodi in ločil bo ene od drugih, kakor pastir loči ovce od kozlov. Ovce bo postavil na svojo desnico, kozle pa na levico. Tedaj bo kralj rekel tistim, ki bodo na desnici: ›Pridite, blagoslovljeni mojega Očeta! Prejmite v posest kraljestvo, ki vam je pripravljeno od začetka sveta! Kajti lačen sem bil in ste mi dali jesti, žejen sem bil in ste mi dali piti, tujec sem bil in ste me sprejeli,  nag sem bil in ste me oblekli, bolan sem bil in ste me obiskali, v ječi sem bil in ste prišli k meni.‹ Tedaj mu bodo pravični odgovorili: ›Gospod, kdaj smo te videli lačnega in te nasitili ali žejnega in ti dali piti? Kdaj smo te videli tujca in te sprejeli ali nagega in te oblekli? Kdaj smo te videli bolnega ali v ječi in smo prišli k tebi?‹ Kralj jim bo odgovoril: ›Resnično, povem vam: Kar koli ste storili enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili.‹ Tedaj poreče tudi tistim, ki bodo na levici: ›Proč izpred mene, prekleti, v večni ogenj, ki je pripravljen hudiču in njegovim angelom! Kajti lačen sem bil in mi niste dali jesti, žejen sem bil in mi niste dali piti, tujec sem bil in me niste sprejeli, nag sem bil in me niste oblekli, bolan sem bil in v ječi in me niste obiskali.‹ Tedaj bodo tudi ti odgovorili: ›Gospod, kdaj smo te videli lačnega ali žejnega ali tujca ali nagega ali bolnega ali v ječi in ti nismo postregli?‹ Tedaj jim bo odgovoril: ›Resnično, povem vam: Kolikor niste storili enemu od teh najmanjših, tudi meni niste storili.‹ Ti pojdejo v večno kazen, pravični pa v večno življenje.«  (Mt 25, 31-46, SSP).

Zgornji citat je iz Slovenskega standardnega prevoda Svetega pisma. Milčinski je v enodejanki uporabil tako imenovani Chráskov prevod. Od leta 1908 je za prevod, ki je nastajal v organizaciji Britanske biblične družbe, skrbel  Anton Chráska, po katerem se prevod imenuje. Leta 1914 je skupaj s sodelavci dokončal prevod celotne Stare in Nove zaveze iz izvirnikov. Svetopisemske knjige je že desetletja prej za Biblično družbo prevajal njegov predhodnik Josip Stritar, deloma na osnovi prevoda evangelijev, ki ga je pripravil France Remec. Prva izdaja Stritarjevega prevoda Novega testamenta je izšla 1881, Stritarjevi prevodi pa so vključeni tudi v Chráskovo biblijo.

VSEBINA

Dogajanje se odvija na domu priletnega čevljarja Martina. Najprej mu je umrla žena, pred kratkim pa še desetletni sin Mitja. Martin obupuje: zaradi žalosti se ne more več lotiti dela in razmišlja o tem, da bi si vzel življenje. V takem razpoloženju ga najde romar, ki nenadoma vstopi v njegovo sobo. Prihaja iz Jeruzalema, kamor se je napotil brez vsega, le s popotno palico. Preden je odšel na pot, se je odpovedal družini in vsemu premoženju. Tisočkrat večje bogastvo je našel v Svetem pismu. Martinu zaupa, da so nesrečni prej kot srečni deležni Božje bližine in mu citira odlomek iz Matejevega evangelija (SSP: Blagor žalostnim, kajti potolaženi bodo, Mt, 5,4):

Žalosten si: »Blagor jim, ki žalujejo, kajti oni bodo potolaženi!« pravi Gospod (str. 10).

Romar mu v spodbudo citira tudi številne druge evangeljske odlomke. Poleg duhovne tolažbe čevljarju podari tudi Sveto pismo, ki mu bo pomagalo prebroditi vse težave in mu bo kazalo pot naprej. Ko se romar poslovi, Martin zaspi in v spanju se mu prikaže Gospod, ki mu reče:

Martine, pričakuj me, danes pridem! (str. 22).

Ko se zdani, Martina obiščejo ubogi in potrebni: cestni pometač, zapuščena ženska z dojenčkom, lačni deček in stara branjevka. Martin vsem pomaga in ko se zvečeri, spozna, da je Kristus prišel k njemu v njihovi podobi. Drama se konča z Martinovim branjem novozaveznega odlomka o poslednji sodbi (Mt 25,31-40, CHR):

Tedaj poreče Kralj tistim na desnici svoji: Pridite, blagoslovljeni Očeta mojega, podedujte kraljestvo, ki vam je pripravljeno od ustanovitve sveta. Kajti lačen sem bil, in dali ste mi jesti; žejen sem bil, in dali ste mi piti; tujec sem bil, in vzeli ste me pod streho; nag, in oblekli ste me; bolan, in obiskali ste me; v ječi sem bil, in prišli ste k meni. Tedaj mu odgovore pravični, rekoč: Gospod, kdaj smo te videli lačnega, in smo te nasitili? ali žejnega, in smo te napojili? Kdaj smo te pa videli tujca, in smo te vzeli pod streho? ali nagega, in smo te oblekli? Kdaj smo te pa videli bolnega ali v ječi, in smo prišli k tebi? 40 In Kralj odgovori in jim reče: Resnično vam pravim, karkoli ste storili enemu teh najmanjših mojih bratov, ste storili meni? (str. 38).

Drugo