Julij Betetto, slovenska operna legenda, je bil izjemen umetnik, velik pevec, izvrsten pedagog, nesporna avtoriteta v slovenski glasbi. Rojen je bil 27. avgusta 1885 v Ljubljani. Že z devetimi leti je postal sirota. Da bi si prislužil vsaj hrano, so ga poslali v pevski zbor k frančiškanom. Pozneje je postal učenec Mateja Hubada. Po končani gimnaziji so ga sprejeli v operni zbor. Prvič je kot solist nastopil v Ljubljani leta 1903 v vlogi Mihe v Prodani nevesti. Sledile so druge vloge, denimo Ramfis, Ferrando, don Bassilio, Beneš (Dalibor), Kecal in Mefisto. Leta 1905 je uspešno opravil avdicijo v dunajski Dvorni operi. O tem dogodku je povedal: »Ko smo bili že vsi izbrani, je v dvorano pribrzel majhen možak z izrazito glavo. Imel je široko poudarjeno brado, debele ustnice in ščipalnik na močnem nosu; med izredno visokim čelom pa so se košatili črni lasje. Žile so mu bile nenavadno napete in kretnje nervozne. Bil je operni direktor, komponist Gustav Mahler. Preletel me je rahel trepet; a ko sem pričel peti, je glas kar vrel iz mojega grla … Videti je bilo, da je mož zadovoljen, kajti takoj je sklenil z menoj pogodbo za šest let.«
Njegov debi leta 1909 v operi Zapečatenci skladatelja Lea Blecha je bil tako uspešen, da je polagoma prevzemal v predstavah vse nosilne basovske vloge. Med njimi je bila zlasti uspešna vloga Kecala, ki jo je prvič sicer pel na Dunaju, star petindvajset let, in ga je spremljala vse življenje. Na Dunaju je prepel praktično ves basovski repertoar, od specifično liričnega, resnega do dramatičnega in do buffo vlog. Pel je z znanimi solisti (Enrico Caruso, Tito Ruffo, Mattia Battistini, Leo Slezak, Marian Jeritza, Richard Tauber, Lotte Lehmann, Richard Mayr), sodeloval z dirigenti Brunom Walterjem, Felixom Weingartnerjem, Richardom Straussom, Wilhelmom Furtwänglerjem, Oskarjem Nedabalom in drugimi. Po lastni statistiki je v dunajski Dvorni operi v času od 3. oktobra 1909 do 21.junija 1922, ko je zadnjič nastopil v Straussovi operi Ariadna na Naksosu, pel 1220-krat.
Leta 1922 se je vrnil v Ljubljano, kjer je s svojim delom pomagal dvigniti neurejene razmere v ljubljanski operni hiši, to pa na rovaš visokega odrekanja lastni karieri. Zaradi nesoglasij, ki se niso polegla, je spet mislil na odhod. Izvedel je za prosto mesto v Münchnu. Tam je na avdiciji pel spev deželnega grofa v Tannhäuserju in Sarastrovo arijo iz Čarobne piščali. Po uspešno opravljeni avdiciji je v letih 1930-1932 pel v Državni operi v Münchnu, kjer je bil direktor veliki dirigent Hans Knappertsbusch. Tu je prepel ves Wagnerjev repertoar. Po ponovni vrnitvi v Ljubljano je postal direktor konservatorija, leta 1939 pa redni profesor za solo petje na novoustanovljeni Glasbeni akademiji, ki jo je vodil tudi kot rektor. Skozi njegovo šolo je šla večina pevcev tistega časa. V operi je nastopal kot stalni gost. S svojim mogočnim glasom – od basbaritonskega do najnižjega basovskega – je zaznamoval tako lirske kot dramatične vloge.
Za svoje delo je dvakrat prejel Prešernovo nagrado: leta 1951 za umetniško in pedagoško delo in leta 1962 za življenjski prispevek k slovenski glasbi. Nastopal je tudi v izvirnih slovenskih operah, prav tako pa je bil izjemen koncertni pevec. Žal je za njim ostalo le malo zvočnih posnetkov. S svojim skoraj šestdesetletnim nastopanjem je postal že za življenja legendarna osebnost. Na tega velikega pevca, pedagoga in glasbenika spominja tudi spomenik pred ljubljansko opero.
Primož Kurent: Sto slovenskih opernih zvezd, Koledarska zbirka; Prešernova družba d.d., Ljubljana, 2005
Urednica: Francka Slivnik
