[av_buttonrow alignment=’left’ button_spacing=’5′ button_spacing_unit=’px’ av_uid=” custom_class=” admin_preview_bg=”]
[av_buttonrow_item label=’Vir‘ link=’manually,#vir’ link_target=” size=’small’ label_display=” icon_select=’no’ icon=’4′ font=’entypo-fontello’ color=’theme-color-subtle’ custom_bg=’#444444′ custom_font=’#ffffff’][/av_buttonrow_item]
[av_buttonrow_item label=’Podatki o uprizoritvi‘ link=’manually,#podatki’ link_target=” size=’small’ label_display=” icon_select=’no’ icon=’5′ font=’entypo-fontello’ color=’theme-color-subtle’ custom_bg=’#444444′ custom_font=’#ffffff’][/av_buttonrow_item]
[av_buttonrow_item label=’Podatki o avtorju‘ link=’manually,#Avtorju’ link_target=” size=’small’ label_display=” icon_select=’no’ icon=’ue800′ font=’entypo-fontello’ color=’theme-color-subtle’ custom_bg=’#444444′ custom_font=’#ffffff’][/av_buttonrow_item]
[av_buttonrow_item label=’Vošnjakova dramatika‘ link=’manually,#drama’ link_target=” size=’small’ label_display=” icon_select=’no’ icon=’ue800′ font=’entypo-fontello’ color=’theme-color-subtle’ custom_bg=’#444444′ custom_font=’#ffffff’][/av_buttonrow_item]
[av_buttonrow_item label=’Iz knjižnice Slovenskega gledališkega inštituta‘ link=’manually,#knjiznica’ link_target=” size=’small’ label_display=” icon_select=’no’ icon=’ue800′ font=’entypo-fontello’ color=’theme-color-subtle’ custom_bg=’#444444′ custom_font=’#ffffff’][/av_buttonrow_item]
[av_buttonrow_item label=’Vsebina‘ link=’manually,#Vsebina’ link_target=’small’ label_display=” icon_select=’no’ icon=’ue800′ font=’entypo-fontello’ color=’theme-color-subtle’ custom_bg=’#444444′ custom_font=’#ffffff’][/av_buttonrow_item]
[av_buttonrow_item label=’Preberi‘ link=’manually,http://slogi.si/wp-content/uploads/2018/11/PREMOGAR.pdf’ link_target=’_blank’ size=’small’ label_display=” icon_select=’no’ icon=’ue800′ font=’entypo-fontello’ color=’theme-color-subtle’ custom_bg=’#444444′ custom_font=’#ffffff’][/av_buttonrow_item]
[/av_buttonrow]
DRAMA (igra s petjem v štirih dejanjih): Besedilo predstavlja prvi prikaz stavke v slovenski dramatiki. V Digitalni knjižnici slovenskih dramskih besedil je objavljena tudi drama Kriza Rudolfa Golouha s podobno tematiko. Nasprotje med delavci in izkoriščevalskimi lastniki je v Premogarju sicer v ospredju, vendar so dramski toni melodramatični in skoraj operetni.
ŠTEVILO OSEB: 15 (5ž 10m), meščani. Vošnjak se je prvič odločil za večjo zasedbo, kar je ponovil še v drami Doktor Dragan.
KRAJ IN ČAS DOGAJANJA: Rudniški kraj in rudnik premoga v Belgiji v času nastanka drame.
Besedilo je v Slovenskem gledališkem inštitutu ohranjeno v rokopisni obliki pod signaturo DD 510. V zvezku (21 x 17 cm) je 76 oštevilčenih strani. Drama z izjemo drugega dejanja, ki je objavljeno v antologiji Starejša slovenska drama (1951)- še ni bila natisnjena.
Praizvedbo (13. januarja 1894) je režiral Ignacij Borštnik. Zborovski pesmi Rudarjev bojni klic in Rudarjeva molitev je uglasbil Benjamin Ipavec. Glavna junaka, predstavnika proletariata in kapitala, delavca in direktorja, sta odigrala Anton Verovšek in Anton Cerar Danilo.
[av_gallery ids=’15029′ style=’thumbnails’ preview_size=’portfolio’ crop_big_preview_thumbnail=’avia-gallery-big-crop-thumb’ thumb_size=’shop_catalog’ columns=’5′ imagelink=’lightbox’ lazyload=’avia_lazyload’ av_uid=” custom_class=” admin_preview_bg=”]
Premogar je zadnje Vošnjakovo besedilo, ki ga je na ljubljanskem odru uprizoril režiser Ignacij Borštnik. Ob koncu sezone je odšel v Zagreb. Njegovi nasledniki Vošnjaku niso bili naklonjeni, na obzorju pa je bil tudi nov rod dramatikov na čelu z Ivanom Cankarjem.
Josip Vošnjak (1834-1911), pisatelj in zdravnik, je bil eden najvidnejših slovenskih politikov in kulturnih delavcev druge polovice 19. stoletja. Leta 1867 je bil izvoljen za poslanca v štajerskem deželnem zboru, kjer se je v naslednjem desetletju zavzemal za jezikovno enakopravnost in Zedinjeno Slovenijo, za slovensko ozemeljsko in upravno enovitost. Od 1873 do 1885 je bil poslanec v državnem zboru na Dunaju, od 1877 do upokojitve (1895) pa v kranjskem deželnem zboru. Kot vodilni politik slovenske liberalne stranke je zagovarjal pomen izobraževanja in slovenske gospodarske osamosvojitve; sodeloval je pri ustanavljanju domačih bank in zadrug. Kot politik in publicist se je zavzemal za izboljšanje nevzdržnih socialnih razmer kmečkega in delavskega prebivalstva. Bil je med ustanovitelji Slovenske matice (1864), in časnika Slovenski narod (1868). Zanj je pisal članke o gospodarstvu, financah, politiki, socialnih in medicinskih vprašanjih ter tudi o kulturi. Strokovne in leposlovne prispevke je objavljal še v Slovenskem gospodarju, Ljubljanskemu zvonu, v publikacijah Mohorjeve družbe in drugje. Konec šestdesetih let je uspešno nastopal na slovenskih taborih, pozneje pa je dejavno sodeloval pri zbiranju sredstev in postavljanju spomenikov pomembnim Slovencem, pri ustanavljanju Glasbene matice, Ciril-Metodovega društva in Pisateljskega društva. Kot sodelavec Dramatičnega društva je pomagal pri nastajanju in razvoju slovenskega gledališča.
Vošnjakov prvi dramski poskus v nemščini, ki ga je tudi uprizoril, sega v njegova dijaška leta. Po končanem študiju medicine na Dunaju se je vrnil v domače kraje, pri pisanju prešel iz nemščine na slovenščino in napisal tragedijo v verzih, ki se ni ohranila. Vošnjakove zgodnje literarne poskuse in objave, ki jih je spodbujal njegov prijatelj in sodelavec Josip Jurčič, je prekinila strma politična kariera. Pisanja se je znova lotil, ko je zaključil drugi državnozborski mandat, torej po svojem petdesetem letu. Literarni zgodovinarji ugotavljajo, da je v tem času dokončal prej zasnovana oziroma načrtovana besedila, med njimi roman Pobratimi (1889) in številna dramska dela, ki jih je nekaj mesecev po izidu romana predal Dramatičnemu društvu. Za te tekste, ki po svoji oblikovni in vsebinski plati sodijo bolj v sedemdeseta leta 19. stoletja, je France Koblar uporabil naziv »poznočitalniška dramatika« (Slovenska dramatika I, 1972, str. 139). Vošnjak, ki se je po letu 1885 z vso svojo energijo in marljivostjo lotil dela za slovensko gledališče, je ta besedila napisal za majhen, utesnjen oder ljubljanske čitalnice, ki so ga v letih po požaru Stanovskega gledališča in pred dograditvijo nove gledališke stavbe ponovno oživili (1887 – 1892), tako da je v njegov zagovor potrebno zapisati, da njegova dramatika ni »poznočitalniška« le v vsebinskem in oblikovnem smislu, temveč je dobesedno čitalniška. Ko se je končno ponudila možnost, da bi tudi Slovenci dobili svoje gledališče, je Vošnjak dejavno sodeloval pri tem projektu kot odbornik v kranjskem deželnem zboru in blagajnik Dramatičnega društva. Kot mlad politik se je leta 1868 udeležil otvoritve Narodnega gledališča v Pragi in na njej nastopil kot govornik, pri skoraj šestdesetih pa je dočakal tudi otvoritev domačega gledališkega prizorišča.
Vošnjak, ki je v tem obdobju sodeloval pri razglabljanjih o repertoarnih zagatah slovenskega gledališča, jih je poskušal reševati tudi s svojimi dramskimi besedili: Dramatičnemu društvu je ponudil pet večinoma lahkotnejših besedil oziroma veseloiger. Pene, Svoji k svojim in Ministrovo pismo so bile v tem letu tudi uprizorjene, komediji Pred sto leti in Ženska zmaga pa v tem obdobju nista uspeli priti na oder.
Naslednji tip Vošnjakovih iger je tesno povezan z njegovimi poskusi tolstojanske povesti s snovjo iz življenja preprostega ljudstva z neposredno izraženimi moralnimi nauki (Obsojen, Ti očeta do praga, sin tebe čez prag, Dva soseda, Blagor usmiljenim…). Svojo različico mohorjanske literature ni razvil le v proznih poskusih, temveč tudi v dramatiki. Tako je nastala podeželska različica meščanske igre Svoji k svojim, ki jo je objavil v Koledarju Družbe sv. Mohorja (1891). Sem sodita še besedili, ki sta izšli v knjižni zbirki Slovenske večernice Družbe sv. Mohorja. Igra Oreh, podnaslovljena kot prizor iz življenja na kmetih, je izšla v 45. zvezku (1991), kratkočasnica v jednem dejanju Ne vdajmo se! pa v 53. zvezku (1901).
Tretji sklop Vošnjakovih dramskih del in njegov literarni vrhunec predstavljata igri Lepa Vida (knjižna izdaja in uprizoritev 1893) in Doktor Dragan (1894), ki zaradi vsebinske problematičnosti v času nastanka ni bila uprizorjena. V primerjavi z zgodnejšimi besedili gre za vsebinsko in oblikovno kompleksni deli, za kateri so značilni sodobnejši toni in motivi, čeprav ostajata ujeti v melodramsko sentimentalnost in leporečnost.
V tem času so na oder postavili še Premogarja (1994), po mnenju literarne zgodovine manj posrečeno in dovršeno delo, ki prikazuje stavko v premogovniku.
Omenjene Vošnjakove drame so s sodobno vsebino in kompleksno izrisanimi značaji nakazovale približevanje slovenske dramske literature modernim evropskim literarnim tokovom, približevanje, ki ga je v celoti realiziral šele Ivan Cankar.
IZ KNJIŽNICE SLOVENSKEGA GLEDALIŠKEGA INŠTITUTA: VOŠNJAKOVA DELA V KNJIŽNIH IZDAJAH IN IZBOR GRADIVA O AVTORJU
V letu 1889 je izšla enodejanka Svoji k svojim. V istem letu je kot prva knjižica Vošnjakovih Zbranih dramatičnih in pripovednih spisov izšel roman Pobratimi, natisnjen v ljubljanski Narodni tiskarni. Od načrtovanih petih zvezkov so izšli le trije. Druga dva je natisnila celjska tiskarna Dragotina Hribarja, nekdanjega upravnika Narodne tiskarne v Ljubljani. Drama Lepa Vida je izšla leta 1893, Doktor Dragan pa leto pozneje.
[av_gallery ids=’14053,14055,14057′ style=’thumbnails’ preview_size=’portfolio’ crop_big_preview_thumbnail=’avia-gallery-big-crop-thumb’ thumb_size=’shop_catalog’ columns=’5′ imagelink=’lightbox’ lazyload=’animations_off’ av_uid=” custom_class=” admin_preview_bg=”]
Igra s petjem Premogar ni bila nikoli v celoti natisnjena. France Koblar je delo vključil v antologijo Starejša slovenska drama (1951). Odločil se je za objavo drugega dejanja; ostale tri je le povzel.
Vošnjak je v zadnjih letih svojega življenja izdal Spomine v dveh zvezkih (1905, 1906). Delo je ponovno izšlo leta 1982 pri Slovenski matici. Izbor je opravil zgodovinar Vasilij Melik, ki je tudi avtor spremne študije.
Leta 1996 je izšel prvi in edini zvezek knjižne zbirke Slovenska meščanska dramatika. Urednik in pisec predgovora, Igor Grdina, se je odločil za objavo Vošnjakovega Doktorja Dragana in Tekme Antona Funtka.
[av_gallery ids=’14061,14059,14065′ style=’thumbnails’ preview_size=’portfolio’ crop_big_preview_thumbnail=’avia-gallery-big-crop-thumb’ thumb_size=’shop_catalog’ columns=’5′ imagelink=’lightbox’ lazyload=’animations_off’ av_uid=” custom_class=” admin_preview_bg=”]
Vošnjakovo dramsko ustvarjanje sta obravnavala Frank Wollman v knjigi Slovinské drama (1925) in France Koblar v Slovenski dramatiki (1972). Pomembno mesto ima tudi v monografiji Dušana Moravca Meščani v slovenski drami (1960).
Dušan Moravec je objavil obširno analizo Vošnjakove dramatike tudi v 43. številki Dokumentov Slovenskega gledališkega muzeja (1984).
Najobsežnejši pregled Vošnjakovega literarnega, političnega in kulturnega delovanja je monografija Maline Schmidt Snoj, ki je izšla v knjižni zbirki Znameniti Slovenci pri Novi reviji (2003).
[av_gallery ids=’14067,14069,14071,14073′ style=’thumbnails’ preview_size=’portfolio’ crop_big_preview_thumbnail=’avia-gallery-big-crop-thumb’ thumb_size=’shop_catalog’ columns=’5′ imagelink=’lightbox’ lazyload=’animations_off’ av_uid=” custom_class=” admin_preview_bg=”]
Dogajanje se začne v revni izbi rudarja Marka Sivca: ko mu sin Tone pove, da bo premogovnik vodil ravnatelj Drenov, se Sivec močno vznemiri. Sinu naroči, naj pripelje uporne rudarje in ko ostane sam, priseže, da se bo Drenovu maščeval.
V naslednjih prizorih spoznavamo Sivčeve družinske člane in prijatelje. Mladi rudar Jurij bi se rad oženil s Sivčevo hčerko Jerico, vendar je oče odločno proti njuni poroki:
Oženiti se hočeš? Ti, prosti delavec, premogar, ki se sam iztežka preživljaš z borno mezdo. In še ta ni gotova. Spode te lahko vsako uro in romal bodeš po svetu s plakajočo ženo, s stradajočimi otroki. Dela bodeš iskal in ne našel, dokler se onemogel ne zgrudiš in umreš. In zapustiš ženo in otroke – berače. [str. 6-7]
Ko sta bila Sivec in njegova žena Ana še zaročena, jo je Drenov zapeljal in nosečo zapustil. Sivec jo je kljub temu vzel za ženo. Končno je dobil priložnost, da Drenovu vse hudo povrne – in to s pomočjo njegovega lastnega sina:
Kdo mu je oče? Ali razuzdanec, ki še ne ve ne, da živi plod njegove pohotnosti, ali jaz, ki sem ubogo dete vsprejel za svoje, redil ga in vzgajal? In če zatiralcu nastane osvetitelj iz njegove rodne krvi, je to le pravična kazen božja. [str. 12]
Ko se rudarji končno zberejo, jih Sivec podžiga k stavki: v pomoč mu je novica o ponovnem znižanju mezd. Dogajanje se konča z borbeno rudarsko pesmijo.
V drugem dejanju se preselimo v upravne prostore premogovnika. Spoznamo starega in skopuškega predsednika premogovniške družbe, Juda Abrahama Abelesa, ki mu – tako kot ravnatelju Drenovu – ni mar za delavce in njihovo bedo. Edini poštenjak v pisarni je pisar Barkič, ki da odpoved zaradi znižanja delavskih plač. Medtem Drenov pokliče policijo in vojsko, kajti stavkajoči rudarji se približujejo. Zahtevajo več denarja za manj dela, naletijo pa na oborožene stražnike in med njimi padejo žrtve. Žena enega ubitih rudarjev v joku napade Abelesa in mu ponuja kopico sirot, ki se gnetejo okoli nje:
Vi ste ukazali streljati. Zdaj pa vzemite otroke. Nate jih! [str. 46]
Medtem orožniki odvedejo Marka Sivca, ki še vklenjen grozi Drenovu.
Tretje dejanje se odvije v jami: Sivec se je vrnil iz zapora in ne dobi dela. Z zvijačo zvabi Drenova v jašek. Pove mu, da je Tone njegov sin, maščevati pa se mu hoče tudi zaradi pobitih rudarjev. Oba poskuša razstreliti z dinamitom, a je pri tem neuspešen, kar zvemo v sklepnem dejanju v Sivčevi hiši. Umirajočega Sivca obišče Drenov, ki se je po napadu povsem spremenil. Rudarjem namerava zvišati mezde, Toneta pa bi rad razglasil za svojega dediča in mu tako omogočil, da bo preskrbel vso Sivčevo družino. Tone ga ponosno zavrne, ganjeni Sivec pa blagoslovi zvezi obeh otrok: Jerca bo končno vzela Jurija, Tone pa Barkičevo hčerko Rozo. V hiši sta zmagala ljubezen in ponos, pred hišo pa pojejo rudarji, ki jih Sivec še poslednjič opogumlja in pri tem umre. Rudarji pokleknejo k molitvi.
