[av_buttonrow alignment=’left’ button_spacing=’5′ button_spacing_unit=’px’ av_uid=” custom_class=” admin_preview_bg=”]
[av_buttonrow_item label=’Vir‘ link=’manually,#vir’ link_target=” size=’small’ label_display=” icon_select=’no’ icon=’5′ font=’entypo-fontello’ color=’theme-color-subtle’ custom_bg=’#444444′ custom_font=’#ffffff’][/av_buttonrow_item]
[av_buttonrow_item label=’Kasnejše izdaje‘ link=’manually,#izdaje’ link_target=” size=’small’ label_display=” icon_select=’no’ icon=’ue800′ font=’entypo-fontello’ color=’theme-color-subtle’ custom_bg=’#444444′ custom_font=’#ffffff’][/av_buttonrow_item]
[av_buttonrow_item label=’Uprizoritve‘ link=’manually,#uprizoritev’ link_target=” size=’small’ label_display=” icon_select=’no’ icon=’ue800′ font=’entypo-fontello’ color=’theme-color-subtle’ custom_bg=’#444444′ custom_font=’#ffffff’][/av_buttonrow_item]
[av_buttonrow_item label=’Podatki o avtorju‘ link=’manually,#avtor’ link_target=” size=’small’ label_display=” icon_select=’no’ icon=’ue800′ font=’entypo-fontello’ color=’theme-color-subtle’ custom_bg=’#444444′ custom_font=’#ffffff’][/av_buttonrow_item]
[av_buttonrow_item label=’Vsebina‘ link=’manually,#vsebina’ link_target=” size=’small’ label_display=” icon_select=’no’ icon=’ue800′ font=’entypo-fontello’ color=’theme-color-subtle’ custom_bg=’#444444′ custom_font=’#ffffff’][/av_buttonrow_item]
[av_buttonrow_item label=’Preberi‘ link=’manually,http://slogi.si/wp-content/uploads/1876/12/KJE-JE-MEJA.pdf’ link_target=’_blank’ size=’small’ label_display=” icon_select=’no’ icon=’ue800′ font=’entypo-fontello’ color=’theme-color-subtle’ custom_bg=’#444444′ custom_font=’#ffffff’][/av_buttonrow_item]
[/av_buttonrow]
KOMEDIJA (izvirna gluma v enem dejanji)
ŠTEVILO OSEB: 5 (2ž 3m)
46. zvezek Slovenske Talije, zbirke dramatičnih del in iger, Ljubljana, 1879.
Ogrinčeva igra je po prvi svetovni vojni izšla v antologiji Enodejanke (uredil France Bevk, Gorica, 1921) in po drugi svetovni vojni še enkrat v Gorici kot samostojna izdaja (Kje je meja?, zbirka Nova Talija št. 35, Gorica, Narodna knjigarna, 1946). Objavljena je bila tudi v antologiji Starejša slovenska drama (uredil France Koblar, zbirka Klasje št. 25, Ljubljana, 1951). V vseh treh primerih so bile opravljene jezikovne redakcije, tako da je jezikovno merodajna le prva izdaja.
[av_gallery ids=’17114,17116,17118,17112′ style=’thumbnails’ preview_size=’portfolio’ crop_big_preview_thumbnail=’avia-gallery-big-crop-thumb’ thumb_size=’shop_catalog’ columns=’5′ imagelink=’lightbox’ lazyload=’animations_off’ av_uid=” custom_class=” admin_preview_bg=”]
Praizvedba je bila 14. februarja 1876 v Deželnem gledališču, ki je stalo na mestu današnje Filharmonije. Igra je bila ponovno uprizorjena 19. januarja 1897 v stavbi današnje Opere. Ogrinčevo enodejanko že vse od nastanka uprizarjajo številne gledališke skupine.
[av_gallery ids=’17122,17120′ style=’thumbnails’ preview_size=’portfolio’ crop_big_preview_thumbnail=’avia-gallery-big-crop-thumb’ thumb_size=’shop_catalog’ columns=’5′ imagelink=’lightbox’ lazyload=’animations_off’ av_uid=” custom_class=” admin_preview_bg=”]
Josip Ogrinec (1844-1979) je pisatelj in dramatik, ki je ob literarnem ustvarjanju študiral na treh fakultetah in poučeval na treh gimnazijah. Po opuščenem študiju bogoslovja in prava je doštudiral naravoslovje. V različnih revijah je objavljal krajša poljudna besedila o naravi po zgledu Frana Erjavca. Obrazom iz narave je kasneje dodal Obraze iz naroda in nekaj zgodovinskih povesti. V času poučevanja v Ljubljani je za Dramatično društvo prevajal besedila s tedanjega dunajskega repertoarja. Kot dramatik se je uveljavil z veseloigro V Ljubljano jo dajmo!, ki je bila -tako kot enodejanka Kje je meja?- objavljena v zbirki Slovenska Talija (1869) in z uspehom prvič uprizorjena 1870. Josip Ogrinec je pionir slovenske šahovske teorije. Leta 1868 je v Slovenskem glasniku objavljal članke o šahovskih problemih. Poučeval je še v Novem mestu in Vinkovcih, kjer je tudi umrl.
Križ in njegov mladi sosed Kraž sta polgruntarja, ki se ne moreta sporazumeti glede meje med njunima posestvoma. Enodejanka se odvija na spornem ozemlju med obema domačijama. Že v prvem prizoru nas avtor uvede v bistvo zapleta: Kraž trdi, da je njegova zemlja do gabrovega kola, Križ pa se z avtoriteto starejšega bori za mejo do bukovega kola in že preti s tožbo.
Za njima pride na oder uradniški sluga Zveriga, ki dolg monolog, v katerem nam predstavi sebe in dramski zaplet, začne z dokaj obsežno pesmijo po vzoru dunajske burke oziroma ljudske igre tistega časa: v rimah najprej opeva idilični čas slovenske neodvisnosti. Dokler so bili svobodni, so bili Kranjci složni. Pod tujim jarmom so med seboj sprti in od tega imajo korist ne le Nemci, ampak tudi on sam, ki s pridom izkorišča slovensko pravdarsko strast. Od kar nemška nadvlada vse bolj peša in so Slovenci celo v deželnem zboru, gre sicer tudi njemu vse slabše in slabše. Če bi bili Kranjci bolj složni, bi vsem nemškutarjem že davno odklenkalo, tako pa zaradi slovenske prepirljivosti zanj še vedno velja: »kjer se prepirata dva, tam tretji dobiček ima«. Zato si obeta koristi predvsem s slovenske strani, čeprav se med Nemci počuti bolje. Zveriga s posla preide na ljubezen. Zagledal se je v Križevo hčerko in zaslutil je, da je prišel njegov trenutek: še bolj bo podžgal sosedski spor in se s prilivanjem olja na ogenj znebil tekmeca, mladega križevega soseda Kraža. Tako bosta tako nevesta kot posestvo pristala v njegovih rokah.
V naslednjih prizorih se problema lotita Križeva hčerka in žena. Prva prepriča svojega izvoljenca, soseda Kraža, naj popusti pri mejnem vprašanju. Enako doseže tudi Križeva soproga: mož bo sprejel Kraževo različico razmejitve. Kljub obljubam soseda ne moreta iz svoje kože: ko se srečata in se soočita s spravljivimi nameni nasprotnika, se ogorčena spet postavita na prvotno stališče. Zveriga izkoristi vojno stanje: Kraža bo v Križevem imenu tožil nemški odvetnik Švindlberger. Zveriga se ponudi za prevajalca in Križevega zeta.
Križeva žena se odločno upre moževim načrtom in si izposluje še zadnjo priložnost za mirno rešitev mejnega in ljubezenskega spora. Moža nagovori, da pred vsemi razglasi lažni bankrot. Zveriga ne prestane preizkusa in nemudoma umakne svojo ženitno ponudbo, medtem ko Kraž velikodušno ponudi sosedu pomoč. Ko pride resnica na dan, Zveriga osramočen zapusti prizorišče, Križevi pa skupaj z bodočim zetom Kražem ugotovijo, da meja ni več pomembna, ker bodo s poroko združili obe polovici grunta. Hvaležni Kraž ne ve, kako bi oddolžil bodoči tašči, ki je s svojo zvitostjo rešila vse težave, ta pa ga prosi, naj le posluša njen nasvet: ko v zakonu z njeno hčerko ne bo šlo vse gladko in si bosta zaradi različnih stališč prišla navzkriž, naj se vselej zaveda, da se marsikateri prepir začne zaradi povsem nepomembnih malenkosti in je zato povsem nepotreben.