Francka Slivnik in Ivo Svetina (urednika)

Janez Mejač, Danseur noble

»Samo ples je pomemben,« se glasi verz neke Eliotove pesmi. Umetniški opus baletnega plesalca in koreografa Janeza Mejača (roj. 1936) pritrjuje tej pesnikovi ugotovitvi. Ples pa ni pomemben le za plesalca ali koreografa, ampak tudi za gledalca, ki se prepusti elegantnemu, ritmičnemu gibanju plesalčevega telesa. To gibanje je umetnost, v kateri se zlijeta tako obredni kot družabni ples. Plesalec je umetnik, čigar edini instrument je njegovo lastno telo, ki v plesu postaja »subjekt metafizične skrivnost«, kot je zapisal patriarh slovenskega baleta Pino Mlakar v svoji knjigi Ples kot umetnost in gledališče. Hrepenenje po »usklajenosti lepega z resničnim« je tista sila, ki plesalca žene, da se predaja ritmičnemu kroženju in valovanju, v katerem diha vse stvarstvo in se zliva z njim. In plesna umetnost Janeza Mejača je dosegla polnost in popolnost, zaradi katerih ga je Pino Mlakar poimenoval »danseur noble«, žlahtni, plemeniti plesalec.

 

Slovenski gledališki muzej je v svoji zbirki Opus (pred leti je v zbirki že izšla monografija, posvečena baletnemu plesalcu Vojku Vidmarju), izdal monografijo, v kateri je prikazan bogat umetniški opus baletnika in koreografa Janeza Mejač. Knjiga zajame dobra štiri desetletjaplesalčeve kariere – od l. 1954, ko je postal član Baleta ljubljanskega SNG, do l. 1987, ko se je posvetil baletni koreografiji. Svoja razmišljanja o Janezu Mejaču so v knjigi prispevali njegovi sodelavci in spremljevalci, še zlasti dragocena pa je baletnikova osebna izpoved o njegovem življenju in delu. V izbranih fotografijah lahko sledimo baletom, v katerih je Mejač blestel s svojimi soplesalkami (Tatjana Remškar, Majna Sevnik, Lidija Sotlar, Lane Stranič, Zofija Toth, Vida Volpi, Magda Vrhovec) – od Labodjega jezera (1956) do znamenite Giselle (1967) ali postavitve Matiček se ženi (1994).

 

V dolgoletni in nadvse uspešni karieri, v kateri je potrdil sloves enega najpredanejših slovenskih baletnih umetnikov, je Mejač sodeloval z najpomembnejšimi domačimi in tujimi koreografi: Pia in Pino Mlakar, Lydia Wisiak, Vlasto Dedović, Metod Jeras, Henrik Neubauer, Iko Otrin, Aleksandra Balašova, Anton Dolin, Sergej Lifar. Pri več kot 60 koreografijah v dramskih gledališčih je Mejač sodeloval z vsemi najvidnejšimi slovenskimi gledališkimi režiserji. Nespregledljiv je tudi Mejačev delež pri koreografiji baletov za TV Slovenija: prve segajo že v 50. leta prejšnjega stoletja, ko je televizija šele začenjala s svojimi umetniškimi programi.

 

O razstavi

 

Uredila: Francka Slivnik in Ivo Svetina

Avtorji besedil: Ivo Svetina, Pino Mlakar, Marija Vogelnik, Andrej Inkret, Anka Černic, Vojko Vidmar, Janez Mejač, Katarina Lavš

Prevod v angleščino: Peter Altshul

Ljubljana: Slovenski gledališki muzej, 2005

128 str. : fotogr.; 31 x 25 cm

slv, ang

ISBN  961-6218-80-8

 

Drugo