Ponižev poskus interpretacije zadnje Cankarjeve drame Lepa Vida se dotika duhovno-zgodovinskega ozadja Slovencev kot naroda (nacije) in s tem tudi slovenskega gledališča kot umetnosti, ki se je – če parafraziramo Nietzscheja – (po)rodila iz duhá naroda. Poniževa razprava ni le naslednja v vrsti mnogih tolmačenj te Cankarjeve drame, saj avtor v svojem »poskusu« raziskuje zlasti tiste plasti Cankarjevega dela, ki se nam izmikajo.
Avtor je, kot pravi sam, pozoren na tista mesta Cankarjevega opusa, ki so »najbolj zagonetna, nenavadna, nemara tudi netipična«. Ponižev poskus interpretacije Lepe Vide (zanjo velja, da se je iz nje rodila tudi slovenska poetična drama druge polovice 20. stoletja) je »pesnikujoči pogovor s pesnjenjem«, v katerem besedilo avtorju odkrije svoje prikrite strukture. Ena od najpomembnejših ugotovitev Poniževe interpretacije je, da je Cankar ugledal resnico naroda šele ko se je odpovedal aktivni obrambi naroda s svojo literaturo, ko je torej začel sprejemati literaturo v njenih imanentnih razsežnostih. Razpravi je dodan tudi seznam uprizoritev Lepe Videna slovenskih odrih.