[av_buttonrow alignment=’left’ button_spacing=’5′ button_spacing_unit=’px’ av_uid=” custom_class=” admin_preview_bg=”]
[av_buttonrow_item label=’Vir‘ link=’manually,#vir’ link_target=” size=’small’ label_display=” icon_select=’no’ icon=’5′ font=’entypo-fontello’ color=’theme-color-subtle’ custom_bg=’#444444′ custom_font=’#ffffff’][/av_buttonrow_item]
[av_buttonrow_item label=’Podatki o avtorju‘ link=’manually,#avtor’ link_target=” size=’small’ label_display=” icon_select=’no’ icon=’ue800′ font=’entypo-fontello’ color=’theme-color-subtle’ custom_bg=’#444444′ custom_font=’#ffffff’][/av_buttonrow_item]
[av_buttonrow_item label=’Vsebina‘ link=’manually,#vsebina’ link_target=” size=’small’ label_display=” icon_select=’no’ icon=’ue800′ font=’entypo-fontello’ color=’theme-color-subtle’ custom_bg=’#444444′ custom_font=’#ffffff’][/av_buttonrow_item]
[av_buttonrow_item label=’Preberi‘ link=’manually,https://www.slogi.si/wp-content/uploads/2020/02/GRČA.pdf’ link_target=’_blank’ size=’small’ label_display=” icon_select=’no’ icon=’ue800′ font=’entypo-fontello’ color=’theme-color-subtle’ custom_bg=’#444444′ custom_font=’#ffffff’][/av_buttonrow_item]
[/av_buttonrow]
DRAMA (igrokaz v treh dejanjih)
ŠTEVILO OSEB: 12 (4ž 8m)
KRAJ IN ČAS DOGAJANJA: Kraj dogajanja je »manjše mesto«, čas dogajanja pa ni natančno določen. Nedvomno je sodoben: zgodba se je odigrala le nekaj mesecev ali največ nekaj let pred knjižno izdajo drame.
Knjižico je natisnila in založila Goriška tiskarna: drama je bila je že šesto Govekarjevo delo, ki ga je izdal Andrej Gabršček. Njuno sodelovanje se je začelo z zbirko kratkih zgodb O, te ženske!, ki je izšla leta 1897 v zbirki Salonska knjižnica. Sledilo ji je še pet dramskih besedil: Rokovnjači (1899), Deseti brat (1901), Legionarji (1904), Martin Krpan (1905) in Grča (1910), ki ga je avtor objavil pod psevdonimom Rihard Svoboda.
V Slovenskem gledališkem inštitutu imamo le dva izvoda Gabrščkove izdaje. Drugi, iz knjižnice igralca in režiserja Hinka Nučiča, je brez ovitka in naslovnice. Na strani, kjer je objavljeno Govekarjevo posvetilo ženi, se je Nučič podpisal in pripisal naslov, pravo avtorjevo ime, psevdonim in podnaslov z napačnim podatkom o številu dejanj.
Med Govekarjevo in Cankarjevo dramo obstaja precej vzporednic in sorodnosti: nenazadnje sta obe nastali kot reakciji na aktualno politično dogajanje pred njunim knjižnim izidom 1910. Politični primat Slovenske ljudske stranke, ki se je iz leta v leto krepil že ob izteku 19. stoletja, se je absolutno utrdil z rezultatom državnozborskih volitev (1907) in naslednje leto še z zmago na volitvah v kranjski deželni zbor. Zanimivo je, da sta drami Grča in Hlapci smeli biti natisnjeni, ne pa tudi uprizorjeni. Neustavljivi odrski pohod Cankarjeve drame se je začel šele po razpadu Avstro-Ogrske monarhije (v zborniku Stoletje Hlapcev , ki je izšel ob stoletnici prve uprizoritve v Trstu 1919, je naštetih 50 uprizoritev), Govekarjevo besedilo Grča pa je utonilo v pozabo in ni bilo nikoli uprizorjeno v poklicnemu gledališču.
Pisatelj, urednik in prevajalec Fran Govekar (1871 – 1949) se je po nedokončanem študiju na Dunaju zaposlil kot publicist in pozneje kot magistralni uradnik. V Mestni hiši je leta 1931 dočakal tudi upokojitev kot višji magistralni svetnik. Skozi vsa obdobja svoje pisateljske in profesionalne kariere se je intenzivno posvečal gledališču: pisal je igre, prevajal dramska besedila, bil je tajnik Dramatičnega društva in ljubljanskega gledališča, intendant in gledališki ravnatelj. Po prvi svetovni vojni je bil soustanovitelj in član ravnateljstva Slovenskega gledališkega konzorcija.
Govekar je že v študentskih letih začel objavljati novele pod vplivom naturalističnih literarnih vzornikov. Vrhunec njegovega proznega ustvarjanja je roman V krvi (1896). Sočasno so nastajale tudi njegove gledališke igre, ki jih je oblikoval z bolj tradicionalnimi prijemi.
V prvem in tretjem dejanju sledimo dogajanju na domu zdravnika Ivana Grče, v drugem dejanju pa se drama iz zasebnih prostorov preseli v javne, na uredništvo lokalnega časopisa.
Iz zdravnikovih pogovorov s preprostimi ljudmi in razumniki spoznavamo dobrosrčnega in načelnega človeka, ki je pripravljen brez plačila poskrbeti za revne paciente. Grča je pred pomembno življenjsko odločitvijo: njegova družina se pripravlja na izstop iz Cerkve. Doktorjeva religija je znanost:
…«dolgo in temeljito sem razmišljal, gledal sem v svet z odprtimi očmi, proučil sem vso to kopo knjig…filozofov, teologov, zgodovinarjev in socijologov…zato vem, kaj hočem, kaj moram…čin, ki ga storim, je le posledica mojega večletnega znanstvenega raziskavanja zgodovine in temeljitega študija teozofije.« (str. 15)
Vera je zanj praznoverje, »bajka in pravljica za nedoraslo deco«, moti pa ga tudi »sto in sto slučajev nasilnosti cerkvene hierarhije.«
Grča razume svojo gesto kot intimno odločitev: žena in sin medicinec sta se za izstop odločila popolnoma svobodno: »Svobodomiselci moramo imeti največji rešpekt pred individualnostmi. Terorizirati ali nasilno sugerirati na tem polju pa bi ne bilo svobodomiselno.« (str. 21).
Za zaplet poskrbi urednik časopisa, žurnalist Božidar Kremenšek, ki z vsem žarom podpira zdravnikova stališča in jih objavlja v svojem listu. Na prizorišče pride z novico, da se »vsi svobodomiselni krogi« navdušujejo nad njegovimi idejami, Grča pa se že pred izstopom zaveda, da bo ostal sam in da mu bralci naprednih časopisov in člani kluba »Svobodna misel« ne bodo sledili, ker njihove glave še niso dozorele za sprejemanje resnice. Ustrašili se bodo, da bi jih razglasili za »brezverce in bogokletnike« in mu bodo obrnili hrbet. »Svobodna misel ni za ljudi, ki so po svojih načelih dvoživke, nego je le za znanstvenike in za duhove, ki imajo dovolj sposobnosti, da goje najmočnejše hrepenenje, dognati resnico.« (str. 23)
Po zdravnikovem mnenju verska in cerkvena vprašanja sploh ne spadajo v časopise, temveč le »v znanstvene knjige in revije, na cikliško prirejena predavanja za najboljšo inteligenco in v krožke najizbranejših duhov.« (str. 25) Za svojo potezo se je odločil zaradi nenačelnosti liberalnih krogov: »Kakšna pa je v jedru tista ‘svobodomiselnost’, ki hodi še po cerkvah, za procesijami, oddaja svoje otroke samostanom, zida šole, v katerih učiteljujejo redovnice in patri, krasi svoje dome s slikami in kipi katoliških malikov ter paradira na javnih promenadah z molitveniki v rokah in s svetinjicami pod vratom?« (str. 23)
Grča verjame, da bo nekoč v prihodnosti razumništvo resnično svobodomiselno: naslednja stopnja bodo svobodne šole in kot njihova posledica svobodomiselno ljudstvo.
Zdravnikova tašča umira in v hišo pokličejo župnika. Duhovnik ob tej priložnosti družino še zadnjič roti, naj bo preudarna in jo pozove k razmisleku. Poudari defenzivno držo Cerkve, ki nikoli ne izzove boja, vendar na koncu vedno zmaga.
V drugem dejanju sledi streznitev. Iz varnega zavetja domače hiše se preselimo v okolje, ki deluje po zakonih trga in ki razume politiko kot boj različnih interesov, ki se jim je potrebno čim bolj prilagoditi. Žiga Koritnik, lastnik tiskarne in založnik, ki je zaradi Kremenškovega pisanja prejel odpovedi ogorčenih naročnikov časopisa, pritisne nanj in doseže, da spremeni svoje poglede in se odloči za drugačno strategijo. Tudi profesor Friderik Hlepuh, ki se je na začetku goreče navduševal nad ateizmom in uporom Cerkvi, se zboji za uspeh svojih ravnateljskih ambicij in prestopi na drugo stran. Grča ostane sam in brez zaslužka. V bolnici ga odpustijo zaradi stavke sester usmiljenk in drugega osebja. Zapustijo ga tudi privatni pacienti. Družino, ki se pripravlja na selitev, doleti poslednji udarec. Sodni svetnik Nikolaj Tribuč hčerki Zdenki, zaročenki doktorjevega sina, prepove kakršne koli stike z mladeničem in se nameni, da ji bo nemudoma našel drugega moža. Na srečo se Zdenka skrije pri prijateljici in s svojim izginotjem tako prestraši očeta, da ta spozna, da je glavni pogoj za srečen zakon ljubezen, »pa naj je potem zakon sklenjen v cerkvi ali kjerkoli.« (str. 94)
Dramski zaplet je zadušen v vsesplošnem navdušenju in evforiji zaradi ljubezni mladega para. Vsi problemi so pozabljeni oziroma ostajajo nerazrešeni. V zadnjemu – melodramatičnemu in skoraj operetnemu – prizoru se vsi mečejo v naročje vsem in si izrekajo globoko ljubezen in naklonjenost.
