V svoji zgodnji ustvarjalni dobi je bil Milan Skrbinšek (1886-1963) naš prvi moderni režiser, ki je deloval v vseh slovenskih gledališčih od Trsta do Celja in Maribora, vendar ga je bolj kot režija vabila dramska igra. Po absolutoriju Ottove gledališke šole na Dunaju je leta 1909 debitiral kot Martinek Spak v dramatizaciji Jurčičevega Desetega brata na odru ljubljanske Drame. 1912. leta je prvikrat tudi režiral (Ferenc Mólnar, Vrag). Spori z ljubljanskimi gledališkimi vodstvi, najprej z Govekarjem in pozneje z Golio, so mu za vrsto let zaprli vrata osrednjega slovenskega gledališča, v katerem je začenjal svojo pot in si želel tam tudi ustvarjati.
Iz mladostnega obdobja je posebej znamenita Skrbinškova tržaška sezona 1918-19; takrat je uprizoril skoraj vsa Cankarjeva dela in poskrbel tudi za srečanje s (tedaj v Ljubljani še nezaželenimi) Hlapci. K Cankarju se je ponovno vračal tudi v vseh poznejših obdobjih in se ob nekaterih drznih interpretacijah zapletel v ostre spore (Pohujšanje v dolini šentflorjanski, 1928). V nasprotju z nekaj let mlajšim “vizualistom” Šestom je bil vselej zagovornik poglobljene notranje režije in prav to svojo težnjo je še posebej uveljavljal ob Cankarjevih igrah. Te so mu dajale tudi izjemno priložnost za igralsko oblikovanje – preigral je najbolj značilne like od bolnega Poljanca v Lepi Vidi prek revolucionarnega Ščuke v Blagru, Maksa in Kantorja v Kralju na Betajnovi do lika Hvastje, svojevrstne kreacije predstavnika ecclesiae militans v Hlapcih; večkrat pa je nastopal tudi v naslovni vlogi Hlapca Jerneja, ki ga je sam priredil za oder.
V Shakespearovih dramah ni nikoli upodobil Hamleta ali Romea, bil pa je odličen Klavdij, Shylock ali Ottelo. Ostro profilirani so bile njegove vloge v ruskih dramah, še zlasti v dramatizacijah ruskih romanov (Mitja Karamazov, Karenin). Rad je upodabljal ostre dramske postave in jih včasih še zaostril – omenimo le njegovega Osvalda v Ibsenovi Strahovih, Mefista v Goethejevem Faustu, Molièrovega Tartuffa; v domači dramatiki je značilna Skrbinškova vloga že v maski grotesknega umrlega naddavkarja v Grumovem Dogodku v mestu Gogi.
Igral in režiral je tudi po drugi svetovni vojni, najprej v Mariboru in nazadnje spet v Ljubljani. Poleg že omenjenega Hlapca Jerneja in njegove variacije Ibsenovih Stebrov družbe je treba posebej omeniti njegovo značilno uprizoritev Kraigerjeve Školjke, ki jo je pripravil leta 1950 na odru ljubljanske Drame, kjer je svojo umetniško pot tudi začel. Kmalu zatem se je umaknil in preživljal pozna leta bolj ali manj v senci, odmaknjen od odrskega hrupa.
Obsežno in nadvse pomembno delo je opravil Skrbinšek kot pedagog (veliko skrb je posvečal ljubiteljskim odrom), imel pa je tudi nenavadno okretno pero, namenjeno domala vsem gledališkim zvrstem. Napisal je komaj pregledno vrsto režiserskih in dramaturških analiz in komenarjev, priročnikov za amaterske odre, obsežnih študij in zaostrenih polemičnih glos. Dramatiziral je pripovedna dela, prevajal in pisal celo samostojna dramska besedila (Labirint je bil uprizorjen v Mariboru, 1931). V poznih letih je pripravljal memoarsko zasnovano knjigo Gledališki mozaik, ki je ostala torzo; dva zvezka sta izšla v letu po umetnikovi smrti(1963), tretjega pa ni več utegnil pregledati.
Milan Skrbinšek je bil razgledan in razmišljujoč ustvarjalec, vesten in domiselen režiser, neizprosen borec za “slovenskost” slovenskega gledališča in za višjo raven odrske omike; predvse pa igralec. Eden naših najpomembnejših v prvi polovici dvajsetega veka; umetnik, ki se je z nekaterimi nastopi vzpel visoko nad povprečje, z nekaterimi pa je zbujal pri delu občinstva ali kritike tudi pomisleke in ugovore.
Dušan Moravec, Vasja Predan: Sto slovenskih umetnikov, Koledarska zbirka, Prešernova družba, 2001
