Fran Milčinski (in Jaša Jamnik)

Butalci (1998)

KOMEDIJA

PODNASLOV: po proznem zapisu Frana Milčinskega priredil Jaša Jamnik

ŠTEVILO OSEB: 4 osebe iz prizora v prizor menjavajo vloge, ki so pretežno moške (vloge bi si lahko razdelilo tudi do 30 igralcev)

VIR

Tipkopis, ki je nastal poleti 1998 kot predloga za uprizoritev v SSG v Trstu (37 str.).

UPRIZORITVE

Praizvedba Butalcev je bila 16. oktobra 1998 v SSG v avtorjevi režiji. Prenovljeno verzijo priredbe je Jaša Jamnik režiral tudi v Gledališču za otroke in mlade. Premiera je bila 14. novembra 2004. Tudi to besedilo je objavljeno v Digitalni knjižnici slovenskih dramskih besedil (Butalci!!! 2004). Z Butalci se je Jamnik na odrskih deskah srečal še tretjič, ko je kot dramaturg in igralec sodeloval pri uprizoritvi Butalcev, ki so nastali kot priredba vseh ustvarjalcev predstave (Gledališče Koper, premiera: 3. oktobra 2011, režija Jaka Ivanc).

PODATKI O AVTORJU

Fran Milčinski (1867-1932) je bil pisatelj, dramatik in pravnik. Zanj je značilna predvsem humoristična in satirična literatura z aktualno socialno in politično vsebino, čeprav se ni omejil samo nanjo (Pravljice, Ptički brez gnezda, besedila o prvi svetovni vojni…). Že zelo mlad je za krajši čas postal upravnik Deželnega gledališča (1899-1901), pozneje pa se je v gledališkem dogajanju udejstvoval predvsem kot dramatik. Večina njegovih iger je bila uprizorjena v ljubljanskem Deželnem oziroma Narodnem gledališču (Brat Sokol, Cigani, Volkašin, Kjer ljubezen tam Bog, Krpan Mlajši, Mogočni prstan, Vesela igra o žalostni princezinji…) in na ljudskih odrih, kjer jih uprizarjajo še danes.Med vsemi njegovimi besedili so danes na odru najbolj živi Butalci, ki so nastajali kot kratke zgodbe, objavljene po različnih časopisih. Zbrane v knjigi so izšle šele leta 1949 in bile do danes snov številnih dramatizacij.

Jaša Jamnik (1964) je študiral gledališko režijo na AGRFT, kjer je diplomiral z režijo uprizoritve besedila Franza Xaverja Kroetza Moška stvar. Kasneje se je izpopolnjeval tudi v Kraljevem gledališču v Londonu. Doslej je zrežiral preko petdeset uprizoritev v skoraj vseh slovenskih profesionalnih gledališčih in tujini ter okoli dvajset z ljubiteljskimi gledališčniki. Jamnik pogosto tudi sam nastopa v gledališču, filmu in na televiziji. Je tudi scenarist in avtor dramatizacij.  Za RTV Slovenija režira sinhronizacije risanih filmov. Deluje tudi kot mentor ljubiteljskih gledaliških skupin. Od 2009 do 2012 je bil umetniški vodja Šentjakobskega gledališča, v sezoni 2011/12 pa član umetniškega vodstva SSG Trst. Poleg ostalih nagrad je bil 1998 nagrajen za priredbo in režijo Butalcev (festival Zlata paličica).

VSEBINA

Besedilo sestavlja petnajst slik oziroma prizorov. Nekatere slike so zelo kratke, druge so kompleksne in sestavljene iz več različnih zgodb prozne predloge. Ta ni povzeta kronološko, temveč se poglavja pomešajo in tako razširjajo pomen izvirnika. Dramatizator izbira prigode, ki so v širšem kontekstu najlažje uprizorljive. Besedilo v celoti ohranja jezik predloge (dodanih je le nekaj besed), a se izogiba nekaterim danes že nerazumljivim arhaizmom (npr. klafrnica).

V prvem prizoru slišimo množico, ki nekoga lovi. Potem sledi nemi prizor, v katerem si preganjani, za katerega pozneje zvemo, da mu je ime Kozmijan Buta, oddahne, ker je ušel preganjalcem. Vendar je v vsaki sreči že kanček nesreče: praoče Butalskega rodu stopi na grablje in pade vznak. Ko se spet ove, na grablje pritrdi tablo z napisom Butale. Tako se začne dolga tradicija Butalcev, ki »so jim grablje bolje služile kot vile«.

Drugi prizor se začne z velikim zamahom skozi zgodovino: Kozmijan Buta je z rodovnikom po bibličnem vzoru povezan z Lavdonom Štimanim, s pomočjo občinske uši izvoljenim županom. Sledi prigoda, ki nas že približa novejši zgodovini: Lavdonov daljni potomec je izgubil življenje, ker je skočil v vodnjak po medene hruške. S pomočjo gasilske, cerkvene (raztegovanje premajhne cerkve) in grboslovne dimenzije nam avtor odstira lastnosti butalskega značaja, ki hkrati z pomanjkanjem pameti vsebuje presežke samovšečnosti, samozadostnosti, tekmovalnosti in nevoščljivosti. Butalski rod je najveličastnejši, kar sam sebi nenehno dokazuje v rivalstvu z najbližjimi sosedi, Tepanjčani.

Prigoda z zmajem v grbu, heraldično živaljo Ljubljane, je še eden v seriji namigov, da Butale niso zelo daleč. Nekje na sredini dogajanja je čas za grozanskega razbojnika Cefizlja, ki sto in enkrat ukani butalskega policaja, za zaljubljeno zgodbo (saj ni prave drame brez romantične ljubezni) in grozečo turško nevarnost. Med vrhunci absurdnega dogajanja sta butalska odprava po vino na Hrvaško in potovanje po sol v Solimuri.