[av_buttonrow alignment=’left’ button_spacing=’5′ button_spacing_unit=’px’ av_uid=” custom_class=” admin_preview_bg=”]
[av_buttonrow_item label=’Vir‘ link=’manually,#vir’ link_target=” size=’small’ label_display=” icon_select=’no’ icon=’5′ font=’entypo-fontello’ color=’theme-color-subtle’ custom_bg=’#444444′ custom_font=’#ffffff’][/av_buttonrow_item]
[av_buttonrow_item label=’Uprizorizev‘ link=’manually,#uprizoritev’ link_target=” size=’small’ label_display=” icon_select=’no’ icon=’ue800′ font=’entypo-fontello’ color=’theme-color-subtle’ custom_bg=’#444444′ custom_font=’#ffffff’][/av_buttonrow_item]
[av_buttonrow_item label=’Podatki o avtorju‘ link=’manually,#avtor’ link_target=” size=’small’ label_display=” icon_select=’no’ icon=’ue800′ font=’entypo-fontello’ color=’theme-color-subtle’ custom_bg=’#444444′ custom_font=’#ffffff’][/av_buttonrow_item]
[av_buttonrow_item label=’Roza, prva feministka v slovenski dramski literaturi‘ link=’manually,#roza’ link_target=” size=’small’ label_display=” icon_select=’no’ icon=’ue800′ font=’entypo-fontello’ color=’theme-color-subtle’ custom_bg=’#444444′ custom_font=’#ffffff’][/av_buttonrow_item]
[av_buttonrow_item label=’Vsebina‘ link=’manually,#vsebina’ link_target=” size=’small’ label_display=” icon_select=’no’ icon=’ue800′ font=’entypo-fontello’ color=’theme-color-subtle’ custom_bg=’#444444′ custom_font=’#ffffff’][/av_buttonrow_item]
[av_buttonrow_item label=’Preberi‘ link=’manually,http://slogi.si/wp-content/uploads/2017/12/ROZA.pdf’ link_target=’_blank’ size=’small’ label_display=” icon_select=’no’ icon=’ue800′ font=’entypo-fontello’ color=’theme-color-subtle’ custom_bg=’#444444′ custom_font=’#ffffff’][/av_buttonrow_item]
[/av_buttonrow]
ROMANTIČNA KOMEDIJA (podnaslov: Igra v treh dejanjih)
ŠTEVILO OSEB: 5 (2ž 3m)
11. zvezek Slovenske Talije, zbirke dramatičnih del in iger, Ljubljana, 1869.
Praizvedba je bila 14. januarja 1871. Igro je postavil na oder Josip Nolli, ki je tudi odigral glavnega junaka, barona Mirka. Vlogo njegovega tekmeca, Rozinega strica, je imel bodoči ljubljanski župan Peter Graselli, ki je po mnenju kritike dodobra izkoristil komičnost svojega lika.
[av_gallery ids=’6940′ style=’thumbnails’ preview_size=’portfolio’ crop_big_preview_thumbnail=’avia-gallery-big-crop-thumb’ thumb_size=’shop_catalog’ columns=’5′ imagelink=’lightbox’ lazyload=’animations_off’ av_uid=” custom_class=” admin_preview_bg=”]
Fran Celestin (1843-1995) je bil pisatelj, esejist, publicist in zgodovinar. Slovenijo je za vedno zapustil takoj po končani gimnaziji, vendar je ostal do smrti povezan s slovenskimi ustvarjalci, literarnimi revijami in slovenskim kulturnim življenjem. Po študijskih letih na Dunaju, kjer je diplomiral iz slavistike in klasične filologije, ga je poklicna profesorska pot zanesla najprej v Rusijo, pozneje nazaj na Dunaj in nazadnje v Zagreb, kjer je tudi umrl. V mladosti se je bolj posvečal literarnemu ustvarjanju, v zrelih letih pa je v glavnem pisal esejistiko in razprave o literaturi. Bil je razgledan, razmišljajoč in izobražen avtor: v svojih zapisih je posegal na literarno, filozofsko, splošno kulturno in zgodovinsko področje. Najobširnejše delo z naslovom Rusija po odpravi tlačanstva je napisal v nemščini (Russland seit Aufhebung der Leibeigenschaft, 1875). Njegovo zadnje obsežnejše delo o zgodovini ruske književnosti ni bilo nikdar objavljeno. Krajše zapise je objavljal v Slovanskem svetu, Zvonu, Slovenskem glasniku, Ljubljanskem zvonu, Slovanu in tudi v tujih revijah. Med najbolj odmevnimi je njegova razprava o literaturi Naše obzorje, objavljena v Ljubljanskem zvonu (1883) in ponatisnjena v zborniku Slovenski literarni programi in manifesti (1990).
[av_gallery ids=’16662,16664,16666,16660′ style=’thumbnails’ preview_size=’portfolio’ crop_big_preview_thumbnail=’avia-gallery-big-crop-thumb’ thumb_size=’shop_catalog’ columns=’5′ imagelink=’lightbox’ lazyload=’animations_off’ av_uid=” custom_class=” admin_preview_bg=”]
Večina Celestinovih člankov je posvečena posameznim slovenskim, ruskim in poljskim literarnim ustvarjalcem, predvsem njegovim sodobnikom. Povod za ponovno preučevanje Celestinovega življenja in dela v prvih letih po drugi svetovni vojni je iskati prav v njegovi povezanosti z Rusijo in v njegovem pisanju o ruski kulturi.
[av_button label=’Kazalo Celestinovega objavljenega dela’ link=’manually,http://slogi.si/wp-content/uploads/2017/12/Roza-Marja-Borstnik.pdf’ link_target=’_blank’ size=’small’ position=’left’ label_display=” icon_select=’no’ icon=’ue800′ font=’entypo-fontello’ color=’theme-color’ custom_bg=’#444444′ custom_font=’#ffffff’ av_uid=” custom_class=” admin_preview_bg=”]
ROZA, PRVA FEMINISTKA V SLOVENSKI DRAMSKI LITERATURI
Roza je Celestinovo mladostno delo: komedijo je napisal v zaključnem letu svojega študija na Dunaju. Njegovi literarni poskusi segajo v dijaška leta, leta 1865 pa je skupaj s sošolcem in prijateljem Josipom Jurčičem izdal leposlovni zbornik Slovenska Vila, v katerem je objavil svojo povest Oskrbnik Lebenškega grada.
Romantična zgodba vsebuje kar nekaj elementov in motivov, ki jih je Celestin uporabil tudi v Rozi, komediji, ki jo je napisal v blankverzih. Z navezavo na tradicijo commedie dell’arte in klasicistične komedije je z Rozo ustvaril izvirno slovensko igro in se z njo – v nasprotju z veseloigrami drugih slovenskih dramatikov svojega časa – izognil vplivu dunajske burke, kar je opazil že Frank Wollman (Slovenska dramatika, 2004, str. 75).
Še večja posebnost je Rozin boj za žensko enakopravnost oziroma dejstvo, da smo Slovenci v letu, ko je izšla Millova razprava Podrejenost žensk, dobili svojo različico bojevnice za ženske pravice. Delo Johna Stuarta Milla je bilo še isto leto prevedeno tudi v nemščino, tako da bi ga Celestin lahko prebiral že med pisanjem komedije.
Rozina stališča so jasna: ženska je moškemu sužnja. Ker moški žensk nikoli ne bodo osvobodili zatiralskega jarma, si bodo morale ženske, ki jih Roza imenuje tovarišice, same izboriti svobodo in premagati »Tirane spola svojega brezsrčne« (Roza, str. 7). Kljub moškemu argumentu, da bo ženska tako priborjeno svobodo plačala s samoto, je Roza na začetku neomajna: »Obljubi svoji zvesta čem ostati, med borilkami za pravo zatiranega ženstva… čem zatreti vse druge želje« (Roza, str. 19). Ker je Roza komedija in ker je tak naravni tok stvari in potek dogajanja v delih predhodnih komediografov, se seveda zaključi s poroko.
Obe pomembni komponenti Celestinove igre, vpliv Molièra in feministična drža glavne junakinje, sta izčrpno in kompleksno analizirani v prispevku Toneta Smoleja z mednarodnega simpozija Obdobja (Od precioze do borke za emancipacijo. Komedija Roza Frana Celestina. V: Slovenska dramatika. Obdobja 31. 2012).
[av_gallery ids=’16674,16672,16670′ style=’thumbnails’ preview_size=’portfolio’ crop_big_preview_thumbnail=’avia-gallery-big-crop-thumb’ thumb_size=’shop_catalog’ columns=’5′ imagelink=’lightbox’ lazyload=’animations_off’ av_uid=” custom_class=” admin_preview_bg=”]
Fran Celestin je svoja napredna stališča do emancipacije nasprotnega spola predstavil tudi v esejistični razpravi Žensko vprašanje, ki jo je objavil v Ljubljanskem zvonu petnajst let po praizvedbi Roze (1884). Po njegovem mnenju so ovire na poti k enakosti spolov in razlogi za žensko suženjstvo predvsem predsodki in različni pogoji, ker ženska ne telesno ne umsko v ničemer ne zaostaja za moškim. Zaveda se, da je ženska v marsičem drugačna, vendar ji priznava celo prednosti pred moškim. Ženskam pripadajo enake pravice kot moškim in morajo doseči enakopravnost, kar bo vplivalo na bolj uravnotežen in skladen razvoj družbe. Celestin žensko emancipacijo podpira in jo predstavi kot pozitivno gibanje, ki bo povzročilo pozitivne premike v kulturnem življenju. Z dejstvom, da je ženska kot cenejša delovna sila konkurenca moškemu, se je potrebno sprijazniti in ga sprejeti kot izziv. Kljub zatiranju so se ženske v vseh časih uveljavile v znanosti in umetnosti, čeprav ključno področje ženskega delovanja ostajata družina in vzgoja. V nadaljevanju Celestin spet preseneti: gospodinjsko področje ne sme popolnoma zapolniti ženske psihe. To bi vodilo v puhlost in neumnost, s katero si ženska ne bi mogla zagotoviti spoštovanja moških, ki si ga vsekakor zasluži. Odgovorni moški se zaveda, da ženska za razvoj potrebuje primerno duševno hrano in znanje ter ji pri tem pomaga. V moškem interesu je, da ima ob sebi razgledano prijateljico in modro vzgojiteljico, ne pa brezciljno in razočarano gospodinjo. Na tem mestu se Celestin nostalgično sklicuje na svojo rusko izkušnjo: v družabnem življenju enakopravno sodelujejo ženske in moški ter se ob samovarju pogovarjajo o knjigah in člankih, ki so jih prebrali. Res je, da ima »tako živo in ob jednem resno občenje obeh spolov neko posebno milino in dražest« (str. 163), vendar je šla zgodovina svojo pot, ker vedno obstajajo subjektivne in objektivne ovire za vključevanje širše populacije v tako zamišljene bralne krožke. Kljub temu je Celestinovo besedilo tehten in pomemben prispevek k rešitvi ženskega vprašanja, ki jo vidi predvsem v moškem spoštovanju žensk.
V prvem prizoru prvega dejanja nam služabnica Marjetica v monologu zaupa bistvo komičnega zapleta: njena gospodarica Roza, bogata dedinja in sirota, ki živi s svojim skrbnikom, bratom umrlega očeta, je goreča borka proti zatiralskemu moškemu rodu. Kljub temu je Marjetica opazila, da se na skrivaj že dva dni veseli srečanja z baronom Mirkom. Rozino obnašanje je po Marjetičinem mnenju v nasprotju z njenimi resničnimi interesi: njena gospodarica Mirka ljubi, vendar mu tega noče pokazati. Služabnica glede sprejemanja močnejšega spola nima načelnih težav, kar zvemo že v naslednjem prizoru, ob prihodu barona in Anžeta, njegovega služabnika.
Baron Mirko se sicer zaveda Rozinih stališč, ki bi utegnila ogroziti njuno zvezo, vendar jo iskreno ljubi in se odloči, da ji bo to tudi povedal. To mu ne uspe v polni meri, ker ga Roza takoj zasuje s svojimi idejami o zasužnjenosti žensk in moškemu tiranstvu. V dialogu, ki sledi, Mirko sicer pokaže izjemno odprt in demokratičen odnos do nasprotnega spola, kar pa Roze ne omehča, zato po neuslišani ljubezenski izpovedi nesojeni ljubimec zapusti prizorišče.
V drugem dejanju začne vleči niti dramskega dogajanja služabniški par: deloma zaradi lastne zabave in deloma zaradi vprašljivosti bodoče zakonske zveze med njunima gospodarjema, kar ogroža tudi njuno razmerje. Rozinega strica prepričata, da ga deklica ljubi. Stari panj se ob misli na Rozino dediščino hitro vname in začne dvoriti nečakinji. Služabnika zaradi stričeve snubitve zgroženo Rozo spravljata v še hujši obup z lažmi o Mirkovem paničnem iskanju nove neveste. Marjetica ponaredi pismo in v njem barona zvabi nazaj v hišo, kjer mu obupana Roza izpove svojo ljubezen.
Na začetku trejtega dejanja jo Mirko nemudoma zasnubi, šokiranega strica pa prepriča, da kljub osramočenosti ostane pri hiši. Rozino premoženje je sicer res padlo iz stričevih v Mirkove roke, vendar razumni baron tekmeca angažira kot finančnega svetovalca. Igra se konča z napovedjo dvojne poroke: premetena služabnika sta rešila svojo in zvezo svojih gospodarjev.
