Besedilo je zvrstno težko opredeljivo. Avtorjevo izhodišče je Evripidova tragedija z istim naslovom. Prek burke, parodije, groteske in travestije jo je pripeljal nazaj v resne vode, v tragični razplet in zaključek, ki pa predvsem zaradi besedne komike še vedno izziva smeh. Dramo sestavlja 16 prizorov. Čas in prostor v tekstu zanemarjata tudi najbolj ohlapne gledališke konvencije.
DRAMSKE OSEBE: 10 in ženski ter moški zbor (2ž, 8m)
Besedilo še ni bilo ne objavljeno ne uprizorjeno. Tipkopis v knjižnici Slovenskega gledališkega inštituta ima 55 oštevilčenih strani v A4 formatu (sig. t 3111)
Pisatelj in dramatik Emil Filipčič (1951) je vsestranski ustvarjalec z izjemno obsežnim literarnim opusom. Še pred prvimi književnimi objavami je stopil na sceno s provokativno nadaljevanko Butnskala na Radiu Študent (skupaj z Markom Dergancem). Tudi prvo prozno delo Kerubini je napisal v tandemu (z Brankom Gradišnikom).
Za Filipčiča je značilen sproščen, igriv in humoren slog, poln mitoloških, političnih, literarnih, filozofskih in celo športnih referenc. Medbesedilne in metafikcijske navezave ustvarjajo občutek anarhije, ki se izživi v žanrskem kaosu in nenehnemu rušenju stereotipov. S prvim samostojnim romanom Grein Vaun (1979) se je uveljavil kot eden vodilnih protagonistov tako imenovane nove slovenske proze, z dramskim prvencem Kegler (1981) pa je z nenavadnimi in radikalnimi satiričnimi potezami nakazal poglavitne značilnosti svoje gledališke pisave. V ozadju avtorjevega literarnega sveta lahko slutimo hipijevsko gibanje, komune, eksperimentiranje z drogo, bitniško literaturo in seksualno revolucijo. Vse pa se začenja s parodičnim odnosom do literarnega kanona in ideologij, čeprav je v avtorjevih igrah ves čas prisotna literarna tradicija in si jih ne moremo predstavljati brez Pirandella, Jarryja, Becketta in predvsem Ionesca. V Filipčičevih tekstih prepoznamo vplive filmov Luisa Buñuela in predvsem Federica Fellinija, v avtorjevem pisanju pa so vidne tudi sledi popularne kulture od Letečega cirkusa Montyja Pythona do Alana Forda. Filipčičeva dramatika je posvojila slovenske poskuse drame absurda in gledališko eksperimentiranje svojega časa (Gledališče Glej, Pekarna in predhodniki). Njegova pisava je cinično destruktivna in obenem parodično burleskna. Izvirna raba in kombiniranje grotesknih elementov ustvarja humor s pridihom absurda, tesnobe in žalosti. V nadrealistični maniri neumorno združuje fantastiko in stvarnost in dosega humornost s pomočjo travestije, parodije in persiflaže. Z dramo absurda ga druži tudi subverzivna besedna komika: jezikovne igre, trivialne izjave, babilonska zmešnjava jezikov in jezikovnih registrov, ohlapen govor, nelogičnost, pomenska izpraznjenost, patetika in beckettovski razpad pomena. Njegova literatura vsebuje mnoge značilnosti postmodernizma: združevanje na videz nezdružljivega, hitre menjave vzvišene evforičnosti in banalnega, mešanje visoke in nizke literature, popkulture in klasike, uvajanje metafikcije in vsestransko slogovno sproščenost.
Avtorjeva dramatika je imela velik odmev v slovenskem kulturnem prostoru, saj je bilo kmalu po nastanku uprizorjenih kar osem njegovih del. Po Keglerju (SNG Maribor, 1981) so zavzeli gledališke deske še Ujetniki svobode (SMG Ljubljana, 1982), Altamira (SNG Ljubljana, 1982) in Bolna nevesta (SMG Ljubljana, 1984). Sledilo je besedilo Atlantida (SMG Ljubljana, 1988) in File – baron Münhausen, ki je bilo uprizorjeno kot Božanska tragedija (PG Kranj, 1989), drama 20th Century Fox (radijska igra z naslovom Stampedo, 1990), Psiha (SMG Ljubljana, 1992) in Veselja dom (SMG Ljubljana, 1996). V naslednjem desetletju je bila uprizorjena lutkovna igra Kralj Alkohol (LG Ljubljana, 2002). Nekaj besedil še čaka na svojo odrsko realizacijo: Bakhantke (1992), Neuničljivi (1995), Suženj akcije (ali Kralj Peter Šesti, 1997) in Župnik (2002). V zadnjem času je bila uprizorjena gledališka različica Butnskale (koprodukcija SMG Ljubljana in PG Kranj, 2016) in komedija Figaro se ženi (1994, bralna uprizoritev, SNG Ljubljana, 2016).
Roman Ervin Kralj (1986) je prava literarno-vrstna mešanica, saj je avtor vanj vključil tudi igri Altamira in Bolna nevesta, roman Jesen je (1995) pa vsebuje tudi komedijo Psiha. Vmes je izšel še roman X-100 (1988). Sledijo: Keopsova piramida (2005), Problemi (2009, nagrada Prešernovega sklada), Mojstrovka (20123), Skrivnost užitka (2013) in Serafa s Šarhove 2 (2015). Avtor je izdal tudi nekaj zbirk kratkih zgodb in napisal scenarije za Tri prispevke k slovenski blaznosti (Kroniko norosti, 1983), mladinski film Maja in vesoljček (1988) in Butnskalo (1995). V zadnjih dveh je tudi igral (v Butnskali glavnega junaka Ervina Kralja). Igral je tudi v filmih Francija Slaka (Eva, Krizno obdobje) in v uprizoritvah svojih iger: nastopil je kot Dingo v Altamiri, Adolf v Božanski tragediji, Emil Filipčič v drami Veselja dom in v lutkovni igri Kralj Alkohol. Igral je tudi v dramskih delih drugih avtorjev: v komediji La discreta enamorada Lopeja de Vege (MGL, 1988), v Feydeaujevi Bolhi v ušesu (SNG Ljubljana, 1996), v Gogoljevem Revizorju (1997) in v Jovanovićevi Kliniki Kozarcky (SSG Trst, 1999).
PUBLICISTI, KRITIKI IN LITERARNI ZGODOVINARJI O DRAMATIKI EMILA FILIPČIČA
Pri predstavitvi zapisov o Filipčičevi dramatiki smo se zaradi obsežnosti gradiva, ki ga imamo v Slovenskem gledališkem inštitutu, osredotočili predvsem na tekste , ki obravnavajo avtorjev dramski opus v celoti ali pa ga poskušajo umestiti v širši literarnozgodovinski kontekst. Nekateri predstavljeni članki iz knjižnice SLOGI so dostopni tudi na spletu. Na tem mestu posredujemo tudi nekaj povezav na članke, ki so dostopni le v elektronski obliki.
Prvi obsežen zapis o dramskih besedilih Emila Filipčiča je objavil Taras Kermauner leta 1984 v Problemih (Zadnja stopnja ludizma, 22. 1984, št. 9-11, str. 112-122).
Besedilo je pod spremenjenim naslovom (Meje ludizma ali ponovna sla po nacionalni moči) natisnjeno tudi v knjigi Zgodovina Lipicanije, Današnja slovenska dramatika 4 (Slovenski gledališki muzej, 2001).
Kermauner se je s Filipčičevimi teksti ukvarjal tudi v svojem zadnjem delu o dramatiki, ki ga je objavil (Med dramatiko in spominom, podnaslov Med sanjami in budnostjo, 2008).
V Digitalni knjižnici Slovenije je dostopna postumna objava dela Medvedova dramatika (Duhovniki, meščani, delavci 4, 2012). Med drugimi dramskimi avtorji je Kermauner obravnaval tudi Filipčiča:
Na Kermaunerjev članek se navezuje tudi misel Tomaža Toporišiča:
»Filipčičeve naslednje komedije osemdesetih oziroma odštekane črne komedije, npr. Atlantida, so po mnenju Tarasa Kermaunerja, ki se mu pridružujemo, pomenile dopolnitev Filipčičeve dramatike s konkretno analizo sedemdesetih let na Slovenskem. In tako kot je Atlantida na poseben, filipčičevski parataktični način spodnašala politično 70.let (še naprej uporabljamo Kermaunerjevo argumentacijo), namreč tisto partijsko partizanske generacije in njenih mladostniških oponentov, ki so se znašli na robu kriminala, droge, videza, igre, niča, Psiha deset let kasneje obračunava z drugim in drugačnim zgodovinskim obdobjem oziroma sedanjostjo: s poosamosvojitveno Slovenijo.« (Zvon, 10. 2007, št. 3, str. 54)
Tomaž Toporišič v deset let mlajši analizi odnosov med dramskimi besedili in različnimi mediji med drugimi slovenskimi dramatiki oziroma njihovimi deli obravnava tudi vse štiri »inkarnacije« Butnskale, radijsko igro, film, strip in gledališko uprizoritev (Slavistična revija, 65. 2017, št. 1, str. 53-64).
Filipčičevi dramatiki je v veliki meri posvečena tudi 12. številka gledališke revije Maske (III. 1988-89). Poleg natisa Atlantide in slik z uprizoritev avtorjevih tekstov (17 fotografij in plakatov) je v reviji objavljena analiza nekaterih Filipčičevih iger z naslovom Patologija sodobne drame, ki jo je napisal Simon Kardum (str. 29-39).
V Zborniku Postmoderna in sodobna slovenska dramatika Tina Kosi avtorjeve igre analizira v odnosu do postmodernizma (Dramatika Emila Filipčiča, AGRFT, 2005).
V knjigi Slovenska dramatika v drugi polovici 20. stoletja je avtorica Silvija Borovnik Filipčičevi dramatiki namenila samostojno poglavje (Slovenska matica, 2005).
Matevž Rudolf je v svojih zapisih obravnaval Emila Filipčiča kot predstavnika drame absurda:
»Filipčič gradi svoje drame predvsem na grotesknosti, ki je ena izmed osnovnih značilnosti drame absurda. Z grotesko Filipčič odkriva v stvareh resnico, ki je bodisi zakrita ali pa največkrat tabu. Njegov komični milje je, kot smo že omenili, asociativna komika intelekta, ki temelji na neobičajnih besednih povezavah in spajanju njihovih pomenov z nepričakovanim, celo bizarnim.«
Gre za misel Matevža Rudolfa v obsežnem članku v reviji Jezik in slovstvo (Emil Filipčič med ludizmom in dramo absurda, JiS 53. 2008, št. 5, str. 61). Avtorjeve gledališke igre je Matevž Rudolf obravnaval že v diplomski nalogi (Emil Filipčič in drama absurda, Filozofska fakulteta, 2005).
Analizo Filipčičeve dramatike je Rudolf objavil tudi v gledališkem listu, ki je izšel ob uprizoritvi Butnskale (Absurd? Absurd!, Gledališki list Prešernovega gledališča Kranj in Slovenskega mladinskega gledališča 2015/16, str. 18)
Blaž Lukan je z zapisom Drama kot (samo)kreacija pospremil izid devetih Filipčičevih dramskih besedil (Drame, Cankarjeva založba, 2014, str. 701-715).
Omenjeno izdajo so med drugimi ocenili tudi kritiki Anja Radaljac, Matej Bogataj in Aljaž Krivec:
Tone Smolej je v svoji raziskavi o slovenski recepciji Pierra Corneilla med drugim pisal tudi o Filipčičevi adaptaciji Psihe, ki jo obravnava kot primer travestije klasičnega besedila.
Ob premieri Butnskale so v Kranju 29. marca 2016 organizirali simpozij o Filipčičevi dramatiki. Nekateri sodelujoči avtorji so objavili dele svojih prispevkov v gledališkem listu, ki je izšel ob uprizoritvi, Aldo Milohnić pa je svojega predelal v članek Filipčičeva Atlantida, ki je bil objavljen v reviji Literatura (29. 2017, št. 307-308, str. 215-225).
Simpoziju o Filipčičevi dramatiki sta posvečena tudi dva dela radijske oddaje Oder: v prvem, z naslovom O (ne več) dramatiki Emila Filipčiča, sta predstavljena prispevka Alda Milohnića in Muanisa Sinanovića. Predvajan je bil 19. aprila 2016 na radiu ARS.
Besedilo Matevža Rudolfa z naslovom Emil Filipčič, norčavi stvarnik sveta, je bilo predvajano teden dni pozneje (Radio ARS, Oder, 26. 4. 2016).
V Slovenskem gledališkem inštitutu imamo shranjene tudi gledališke liste in ocene uprizoritev Filipčičevih dramskih besedil, intervjuje z avtorjem in predstavitve njegovih del, objavljene v dnevnem časopisju.
Knjižna izdaja devetih Filipčičevih iger je leta 2014 zapolnila veliko vrzel: več kot dve desetletji so bili nekateri njegovi dramski teksti dostopni le v revialnih izdajah in v gledaliških listih, večina pa jih je ostala v tipkopisni obliki. Tri drame je avtor vključil v svoja romana Ervin Kralj in Jesen je.
Prvo Filipčičevo dramsko besedilo, ki je bilo natisnjeno, je igra z naslovom File – baron Münhausen (Mentor, 1986, št. 2).
Istega leta sta v romanu Ervin Kralj (1986) izšli igri Altamira in Bolna nevesta.
Čez tri leta je v reviji Maske izšla drama Atlantida (3. 1989, št. 12, str. 103 – 116)
Kot izviren prispevek k mešanju literarnih zvrsti naj omenimo še besedilo Kako naj odgovorim Francetu Piberniku? Namesto odgovorov na vprašanja literarnega zgodovinarja je Filipčič Francetu Piberniku poslal kar odlomek iz Atlantide, ki je tako delno objavljena tudi v knjigi Razmerja v sodobni slovenski dramatiki (1992, Knjižnica MGL, št. 114).
Gledališka igra Psiha je bila prvič objavljena ob praizvedbi v gledališkem listu (Gl. list SMG, 1993/94). Drugič je Psiha izšla kot del Filipčičevega romana Jesen je (1995).
V štirinajstdnevniku Razgledi je bil leta 1996 objavljen petnajsti prizor iz Filipčičevih Bakhantk (6. 3. 1996, št. 5, str. 28) s spremnim besedilom Borisa Pintarja (Bakhantke v ptičjem gaju). Ob uprizoritvi igre Veselja dom so v Slovenskem mladinskem gledališču natisnili besedilo v gledališkem listu (1996/97, št. 1). V reviji Dialogi so leta 1998 izšla prva tri dejanja drame Suženj akcije (36. 1998, št. 11-12, str. 79-110). Leta 2014 je izšel izbor avtorjevih iger.
Filipčičeva dramska besedila so bila pogosto uprizarjana, zato se je v Slovenskem gledališkem inštitutu nabralo precej tipkopisov njegovih dram. Na tem mestu predstavljamo le tipkopise neobjavljenih del in tipkopisne različice objavljenih dramskih besedil, ki so naslovljene drugače kot njihove končne verzije v tiskani obliki.
16. februarja 1989 je bila v Prešernovem gledališču v Kranju praizvedba Božanske tragedije, ki je predelava igre File – baron Münhausen in je objavljena tudi na naših spletnih straneh.
Med neobjavljenimi in neuprizorjenimi avtorjevimi besedili so tudi Bakhantke (sig. K t 3111) in Neuničljivi (sig. K t 3386). Obe sta objavljeni na naši spletni strani.
V knjižnici SLOGI imamo kopijo rokopisa zadnjega, petega dejanja igre Suženj akcije (1997, sig. K t 2789):
Neuprizorjeno dramo Župnik imamo v knjižnici v dveh različicah, novejšo pa smo objavili tudi na spletu.
21. decembra 2002 je bila v ljubljanskem Lutkovnem gledališču premiera besedila Kralj Alkohol (s podnaslovom delirij z lutkami in živo glasbo v treh dejanjih). Igra, ki jo je sooblikovala in režirala Barbara Bulatović, ni bila objavljena.
Enako velja tudi za priredbo dela Nikolaja Vasiljeviča Gogolja Začaran kraj, ki jo je Emil Filipčič napisal skupaj z Barbaro Bulatović, tudi režiserko uprizoritve. Premiera je bila v Šentjakobskem gledališču 29. decembra 2003.
Tudi gledališka različica Butnskale, ki je nastala leta 2016, še ni bila natisnjena, je pa dostopna na naši spletni strani in v naši knjižnici.
Bakhantke tako kot avtorjevi igri Psiha in Ujetniki svobode črpajo snov iz grške mitologije, vendar jo temeljito transformirajo. Nizka dikcija in vulgarizacija zgodbe sta pripomočka, ki parodirata značaje Evripidovih junakov, tako bogov kot ljudi.
Šumijo gozdovi domači je naslov pesmi, ki jo prepeva zbor med bakhanalijami (str. 49). Že v prvem prizoru nas avtor postavi na trg z vaško lipo, gostilno in cerkvijo, šmarnica in harmonika pa nas dodatno utrdita v prepričanju, da gre za dogajanje v našem prostoru in v današnjemu času. Bakhova vas je slovenska vas: orgije se odvijajo na (na videz) nedolžnih prizoriščih nedeljskih izletov ljubljanskih meščanov: na Šmarni gori, na Joštu, na Katarini in Toškem čelu, najusodnejša pa na mračnem Krimu.
Anahronizmi utrjujejo občutek, da se usodna zgodba odvija v današnjem trenutku in da gre za aluzije na sodobne politične razmere. Turbulentnemu dogajanju dajejo dodatne pospeške – če naštejemo le nekatere – filmske projekcije, letala, avtomobili, smetarski vozovi, helikopterji, moderne tovarne, brzostrelke, filmske kamere, mikrofoni, televizijski oddajniki in reportaže v slogu CNN.
Film, tv, propagada, reportaža in celo snemalna ekipa so v drami pogosto del dogajanja. Ne samo da besedilo – tako kot večina Filipčičevih tekstov – spominja na filmski ali TV scenarij: dogajanje na odru sproti snemajo ali pa protagonisti poročajo o dogajanju na drugih prizoriščih v slogu TV reportaže oziroma novic.
Cilj posvečuje sredstva je motto vseh tiranov. Medtem ko si je tebanski kralj Pentej domišljal, da bo zmanjšal pomen Dionizovega kulta in civiliziral svoje kraljestvo s prosvetljevanjem ljudstva in višanjem izobrazbenega nivoja, si je njegov nasprotnik Dioniz izbral hitrejše in zanesljivejše metode: laž, prevaro in umor. Čeprav Pentej posluša nasvete in pristane na kompromis, je Dioniz nepopustljiv. S pomočjo bakhantk naščuva Pentejevo mater in svojo ljubico Agaue, da zverinsko umori svojega sina.
Tiran, ki ga je izbralo ljudstvo, oblasti ne bo delil z nikomer. Ko se Agaue vrne v Tebe z odrezano Pantejevo glavo, jo Dioniz zavrže in pošlje v izgnanstvo. Po uspešno izvedenem atentatu na vladarja nastopi trenutek streznitve za ljudstvo, ki je bilo tako navdušeno nad revolucijo. V želji po orgiastični anarhiji je dalo oblast v roke samodržcu: »Ne veste več, kaj bi s sabo, to pa je nevarno, kliče po nekom, ki ve, kaj hoče, ki je pripravljen ukazovati.« (Kegler, Drame 2014, str. 86)
Dioniz brutalno uvaja kapitalizem in štiriindvajseturni delavnik, kar tudi znanstveno argumentira, saj je prebral prvih 37 strani Kratke zgodovine časa Stephena Hawkinga. Uporabljati je potrebno »celotno možgansko kapaciteto, zato, ker gre razvoj znanosti naprej, delo se z delom množi, ozrite se okrog sebe in se učite, kako se dela, število ur se praviloma povečuje, ne pa zmanjšuje.« (str.53-54) Socializem in konceptualno delo iz Atlantide sta preteklost: zdaj bodo vpeljane drugačne metode in principi. Dioniz šestinosemdesetletnega Kadmosa pod prisilo pošilja osvajat svet in to s štiriindvajseturnim delavnikom. Ko se ta upira, mu Dioniz odgovarja: »Medicinska znanost bo poskrbela zate. Dobil boš novo srce, nova jetra, nova pljuča, novo kri in tudi nove možgane…« (str. 54). Zasanjani in zakajeni hipi je postal neskrupulozen, vzvišen in nedostopen politik, ki odplava v višave: »Jaz sem zdaj Deus ex machina. Na nebu bom do konca dni.« (str. 55).
Slovenski gledališki inštitut
Mestni trg 17, 1000 Ljubljana
T: 01 241 5800
E: slogi@slogi.si
S: www.slogi.si
Repertoar slovenskih gledališč 1987/88 – 1991/92
