Peter Božič je ob Jožetu Javoršku začetnik drame absurda na Slovenskem. Z dramatiko, ki jo je (kot tudi Smole, Strniša in Zajc, Taufer in Rožanc) ustvaril za Oder 57 v šestdesetih letih prejšnjega stoletja, še očitneje pa v naslednjem desetletju (vzporedno z dramatiko Jovanovića, Šeliga, Jesiha, Lužana, Rudolfa), je slovensko gledališče dobilo priložnost, da s sorazmerno zamudo uveljavi revolucijo form, ki so jih dotlej že osvojili slovensko slikarstvo, kiparstvo ali glasba. Božič je bil eden od mladih povojnih intelektualcev, ki so v petdesetih in šestdesetih letih prenovili slovensko dramatiko in predstavljali prvi val kulturniške opozicije.
Po tem, ko je za Oder 57 napisal tri svoja najodmevnejša dramska besedila (Zasilni izhod, Križišče in Vojaka Jošta ni), se je v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja Peter Božič pridružil eksperimentalnemu Gledališču Pekarna in zanj napisal dve igri: Kako srečen dan, ki je bila v režiji Matije Logarja uprizorjena leta 1973, in Turjaška Rozamunda (po motivih Franceta Prešerna, 1977), ki pa ni doživela odrskega krsta. Tudi omenjeni igri kažeta Božiča kot človeka, ki je »vedno proti nečemu, a vedno tudi za nekaj«. S svojim opusom se Božič »prikazuje kot oster, odlomljen rob, nekakšna zareza in razpoka v gladki površini vse druge sodobne dramatike, vseh drugih dramskih idej in sporočil,« je zapisal Denis Poniž v spremni besedi k Dvema igrama Petra Božiča.