[av_buttonrow alignment=’left’ button_spacing=’5′ button_spacing_unit=’px’ av_uid=” custom_class=” admin_preview_bg=”]
[av_buttonrow_item label=’Vir‘ link=’manually,#vir’ link_target=” size=’small’ label_display=” icon_select=’no’ icon=’5′ font=’entypo-fontello’ color=’theme-color-subtle’ custom_bg=’#444444′ custom_font=’#ffffff’][/av_buttonrow_item]
[av_buttonrow_item label=’Podatki o avtorju‘ link=’manually,#avtor’ link_target=” size=’small’ label_display=” icon_select=’no’ icon=’ue800′ font=’entypo-fontello’ color=’theme-color-subtle’ custom_bg=’#444444′ custom_font=’#ffffff’][/av_buttonrow_item]
[av_buttonrow_item label=’Vsebina‘ link=’manually,#vsebina’ link_target=” size=’small’ label_display=” icon_select=’no’ icon=’ue800′ font=’entypo-fontello’ color=’theme-color-subtle’ custom_bg=’#444444′ custom_font=’#ffffff’][/av_buttonrow_item]
[av_buttonrow_item label=’Preberi‘ link=’manually,https://www.slogi.si/wp-content/uploads/2020/06/CIGANI.pdf’ link_target=’_blank’ size=’small’ label_display=” icon_select=’no’ icon=’ue800′ font=’entypo-fontello’ color=’theme-color-subtle’ custom_bg=’#444444′ custom_font=’#ffffff’][/av_buttonrow_item]
[/av_buttonrow]
KOMEDIJA
Podnaslov: Malomestna šaloigra v treh dejanjih
ŠTEVILO OSEB: 19 (6ž 13m)
KRAJ DOGAJANJA: »Godi se v malem slovenskem mestu«.
ČAS DOGAJANJA: Čas ni natančno definiran, pri določanju natančnejšega časa dogajanja pa si lahko pomagamo z Rokovnjači, igro v igri, ki jo uprizarjajo potujoči igralci. Glede na dejstvo, da je bila premiera Rokovnjačev v ljubljanskem Gledališču leta 1899, je verjetno minilo še nekaj časa, da so igro začeli uprizarjati potujoči igralci, Milčinski pa je Cigane napisal leta 1905, tako da lahko dogajanje umestimo v prva leta dvajsetega stoletja.
VIR: 23. zvezek Zbirke gledaliških iger (1906). Zbirko je urejal Fran Govekar, izdajal pa jo je Andrej Gabršček, lastnik Goriške tiskarne. Avtor je naveden s psevdonimom Jakob Dolinar.
UPRIZARJANJE: Praizvedba besedila je bila 6. februarja 1906 v ljubljanskem Deželnem gledališču. Komedijo je režiral František Lier. Postavitev je imela še dve reprizi.
Po prvi svetovni vojni so igro uprizorili še na Ptuju, v Trstu, Celju in Mariboru. Na oder ljubljanske Drame so jo postavili še enkrat, 9. novembra 1940 v režiji Osipa Šesta.
Poleg režijske knjige je ohranjena tudi inspicientska in suflerska. V inspicientski knjigi je pripisana tudi zasedba.
Pisatelj Fran Milčinski (1867 – 1932) je bil po poklicu pravnik, pred prvo svetovno vojno ugleden ljubljanski sodnik, v kraljevini Jugoslaviji pa tudi član najvišjega sodišča v državi, vrhovnega sodišča v Zagrebu, imenovanega Miza sedmerice. Iz sodne prakse je črpal motive za svoja dela, kot sodnik za mladoletne tudi za Ptičke brez gnezda (1917). To povest so v dramatizaciji Primoža Kozaka leta 1975 uprizorili v Slovenskem mladinskem gledališču.
Poleg satiričnih zgodb in humoresk je pisal tudi pravljice in mladinske povesti. Prozo je začel pisati in objavljati že v dijaških letih. Zelo zgodaj se je angažiral tudi v organizaciji in upravljanju slovenskega gledališča. Že na prelomu stoletij (1899) je postal član ljubljanske gledališke intendance. V tem obdobju je bil tudi tajnik Dramatičnega društva. V skladu s svojimi nazori o dramatiki je začel pisati tudi gledališke igre. Prvencu Kratkočasna igra o prostoru za Prešernov spomenik (1904) je sledil Brat Sokol (2005), ki je bil tako kot komedija Cigani (2006) uprizorjen v Deželnem gledališču v Ljubljani. V naslednjih letih je napisal še igre Iz devete dežele (1908), Volkašin (1913) in Kjer ljubezen, tam Bog (1913), dramatizacija Tolstojeve povesti. Po prvi svetovni vojni je postal je član Slovenskega gledališkega konzorcija. V zrelih letih je ustvaril še dve igri za mladino, Mogočni prstan in Veselo igro o žalostni princesi (oboje 1923) in satiro z junakom iz znamenite Levstikove povesti, ki jo je podnaslovil Krpan mlajši (1925). Tudi danes je Milčinski na slovenskih odrih še vedno prisoten, a ne s svojimi komedijami, temveč z dramatizacijami zgodb o Butalcih. Butalci so njegovo najpogosteje uprizarjano delo, čeprav si jih avtor sploh ni zamislil kot odrsko besedilo. Ena od dramatizacij je v dveh različicah dostopna tudi na naši spletni strani.
Povezava na: Fran Milčinski, Jaša Jamnik Butalci
Povezava na: Fran Milčinski, Jaša Jamnik Butalci!!!
Na naši spletni strani si lahko ogledate e-razstavo o Franu Milčinskem in njegovi dramatiki. Avtorica razstave je Tea Rogelj.
Povezava na e-razstavo.
ROMI V STAREJŠI SLOVENSKI KNJIŽEVNOSTI
V Linhartovi komediji Ta veseli dan ali Matiček se ženi (1790) so Romi le omenjeni: malega Jurčka preimenujejo v Matička in so torej »zaslužni« za poimenovanje enega najznamenitejših likov naše literature in prvega junaka v slovenski dramatiki. Zanimivo je, da je bilo ime Matiček čisto običajno poimenovanje med dolenjskimi Romi. Matička, člana romske družine Brajdič, omenja tudi Janez Trdina v svojih zapiskih iz sedemdesetih let 19. stoletja (Podobe prednikov, 1987).
V Jurčičevem romanu Jurij Kozjak, slovenski janičar (1964) imajo Romi že bolj konkretno vlogo. Nastopajo kot pomočniki pri ugrabitvi oziroma trgovci z belim blagom. Če pri Linhartu Jurčka le preimenujejo, ga v Jurčičevem romanu prodajo Turkom in zapečatijo njegovo nemilo janičarsko usodo (enako vlogo imajo tudi v Lepem janičarju Rada Murnika skoraj sto let pozneje in v mnogih literarnih delih v vmesnem obdobju. Romi so tatovi, morilci, klateži in lažnivci.
Seveda so tudi izjeme, na primer novela Ciganček Ksaverja Meška, ki jo omenjamo zato, ker je nastala sočasno s komedijo Cigani. Meško je z empatijo in sočutjem prikazal nesrečno usodo romskega otroka. Njegov junak Leksej se zaradi zunanjih okoliščin povsem uspešno inkulturira in postane na videz enak slovenskim otrokom, vendar ga na koncu pokoplje njegova velika ljubezen do glasbe in hudobija drugega otroka (Ob tihih večerih, 1904).
V komediji Miroslava Vilharja Kdor prej pride, ta prej melje (1870), ki je ostala v rokopisu, nastopa tudi Ciganka Jela, ki odigra podobno vlogo kot jo imajo na primer služabniki v Molièrovih komedijah. Kot vedeževalka v rokah drži vse niti dogajanja, vpliva na zaplet in predvsem razplet igre ter ima od tega tudi sama koristi. Res je, da je zvita in preračunljiva, a tudi dobrohotna in inteligentna: »stranke« zaupajo njeni presoji in sledijo njenim navodilom.
Povezava na: Miroslav Vilhar Kdor prej pride, ta prej melje.
Fran Milčinski se je v svoji komediji Cigani odločil za drugačen prikaz Romov in je predstavnike družine Brajdič namenoma upodobil z upoštevanjem vseh predsodkov in klišejev, značilnih za odnos do Romov. Celo Janez Trdina, ki ga omenjamo tudi zato, ker je v svojih zapiskih (Podobe prednikov) beležil usodo in dejanja mnogih Brajdičev, najbolj razširjene romske družine na Dolenjskem v 19. stoletju in tudi pozneje, je kljub svoji pregovorni opravljivosti in posploševanju cenil nekatere poteze in dejanja svojih romskih znancev oziroma Romov, ki jih je srečeval ali so mu o njih pripovedovali. Res so večinoma kradli in lagali, a so bili istočasno izključeni iz družbe, brez pravice do stalnega prebivališča in sredstev za preživetje in so živeli kot izobčenci v bližini mnogih primitivnih predstavnikov večinske kulture, ki so z njimi kruto ravnali. Eden redkih legitimnih virov preživetja je bila poleg muziciranja za Rome konjereja in trgovina s konji. Nekateri so postali tudi cenjeni kovači; ohranili so se podatki o romskih družinah, ki so dobile dovoljenje za opravljanje obrti in stalno prebivanje, vendar gre bolj za izjeme, ki potrjujejo pravilo. Usodo Romov so zaznamovali brezdomstvo, brezpravnost, revščina in zaničevanje na vsakem koraku.
Ker ima komedija tri dejanja in skoraj dvajset oseb, je dogajanje kompleksno, zato ga bomo razdelili na štiri vsebinske sklope. Poleg romske tematike in ljubezni mladega para je dramska snov še sodstvo in gledališče.
Prvi vsebinski segment, po katerem je dobila komedija tudi naslov, je povezan s skupino Romov, ki se znajdejo v sodnih mlinih. Dva para Brajdičev sta prikazana na nivoju pustnih šem, ki oponašajo značilnosti romskega vedenja. Cigani naj bi bili v svoji revi smešni zaradi laganja, govorjenja drug čez drugega, sprenevedanja, nespoštovanja tuje lastnine in vsestranskega pomanjkanja morale. Kljub vsemu imajo tudi dobro lastnost: so godci in s svojimi glasbenimi vložki skupaj z igralci in sodnim osebjem pripomorejo k vodvilski atmosferi igre.
Okvirni zaplet je ljubezenski. Gostilničarkina hčerka in sodnik pripravnik se zaljubita, vendar se njuno gledanje na ljubezensko razmerje povsem razlikuje. Medtem ko si ona želi zakon in zvestobo do groba, je on bolj vnet za svobodno ljubezen in se otepa zakonskega jarma. Na koncu zmagajo ženske, zaroko pa pospremi obet trdnejše materialne in socialne prihodnosti: pripravnik napreduje v sodnega pristava in bo tako svoji bodoči ženi zagotovil udobnejše življenje.
Naslednji sklop je gledališki. Milčinski v igri smeši potujoče igralske skupine. Navdih za igralski par, ki se je v majhnem mestu namenil uprizoriti Rokovnjače, je Milčinski vsaj deloma dobil pri ljubljanski igralski družini Danilo, pri Avgusti in Antonu Cerarju, saj lahko z njima povežemo kar nekaj dejstev in značilnosti igralcev v Ciganih. Vrhunec smešenja ljubljanskega gledališča in gledališčnikov je igra v igri, ko igralci uprizorijo poenostavljeno varianto Govekarjeve priredbe Jurčičevega in Kersnikovega romana. Zanimivo je, da se je Milčinski odločil za relativno ostro satiro, čeprav so bile zamere, ki jih je sprožil s Cigani, predvidljive.
Zadnji motiv, ki se je v slovenski dramatiki pojavil že z Linhartovim Matičkom, je dramatizacija sodnega postopka. Prvo in tretje dejanje se dogajata na sodišču, med osebami pa najdemo sodnika, pripravnika, sodnega nadzornika, sodnega slugo in odvetnika.
