Fran Milčinski

Brat Sokol (1906)

KOMEDIJA

Podnaslov: Šaloigra v enem dejanju

ŠTEVILO OSEB: 7 (2ž 5m)

KRAJ DOGAJANJA: Avtor ga opiše kot »bolj starokopitno opravljeno stanovanje v slovenskem mestu«.

ČAS DOGAJANJA: Pod seznamom oseb je avtor napisal, da se »dejanje godi za naših dni.« Glede na konkretno dogajanje ga lahko definiramo bolj natančno: drugi vsesokolski zlet je bil v Ljubljani od 15. do 17. julija 1904.

VIR: 22. zvezek Zbirke gledaliških iger (1906). Zbirko je urejal Fran Govekar, izdajal pa jo je Andrej Gabršček, lastnik Goriške tiskarne. Avtor je naveden s psevdonimom Fridolin Žolna. V isti zbirki je pod naslednjo zaporedno številko istega leta izšla še avtorjeva komedija Cigani (pod psevdonimom Jakob Dolinar).

UPRIZARJANJE: Praizvedba besedila je bila 4. marca 1905 v ljubljanskem Deželnem gledališču. Enodejanko je režiral Anton Verovšek.

Komedijo so uprizorili tudi v Narodnem gledališču v Mariboru v režiji Rada Železnika. Premiera je bila 11. decembra 1919.

PODATKI O AVTORJU

Pisatelj Fran Milčinski (1867 – 1932) je bil po poklicu pravnik, pred prvo svetovno vojno ugleden ljubljanski sodnik, v kraljevini Jugoslaviji pa tudi član najvišjega sodišča v državi, vrhovnega sodišča v Zagrebu, imenovanega Miza sedmerice. Iz sodne prakse je črpal motive za svoja dela, kot  sodnik za mladoletne tudi za Ptičke brez gnezda (1917). To povest so v dramatizaciji Primoža Kozaka leta 1975 uprizorili v Slovenskem mladinskem gledališču.

Poleg satiričnih zgodb in humoresk je pisal tudi pravljice in mladinske povesti. Prozo je začel pisati in objavljati že v dijaških letih. Zelo zgodaj se je angažiral tudi v organizaciji in upravljanju slovenskega gledališča. Že na prelomu stoletij (1899) je postal član ljubljanske gledališke intendance. V tem obdobju je bil tudi tajnik Dramatičnega društva. V skladu s svojimi nazori o dramatiki je začel pisati tudi gledališke igre. Prvencu Kratkočasna igra o prostoru za Prešernov spomenik (1904) je sledil Brat Sokol (1905), ki je bil tako kot komedija Cigani (1906) uprizorjen v Deželnem gledališču v Ljubljani. V naslednjih letih je napisal še igre Iz devete dežele (1908), Volkašin (1913) in Kjer ljubezen, tam Bog (1913), dramatizacija Tolstojeve povesti. Po prvi svetovni vojni je postal je član Slovenskega gledališkega konzorcija. V zrelih letih je ustvaril še dve igri za mladino, Mogočni prstan in Veselo igro o žalostni princesi (oboje 1923) in satiro z junakom iz znamenite Levstikove povesti, ki jo je podnaslovil Krpan mlajši (1925). Tudi danes je Milčinski na slovenskih odrih še vedno prisoten, a ne s svojimi komedijami, temveč z dramatizacijami zgodb o Butalcih. Butalci so njegovo najpogosteje uprizarjano delo, čeprav si jih avtor sploh ni zamislil kot odrsko besedilo. Ena od dramatizacij je v dveh različicah dostopna tudi na naši spletni strani.

Povezava na: Fran Milčinski, Jaša Jamnik Butalci.

Povezava na: Fran Milčinski, Jaša Jamnik Butalci!!!

Na naši spletni strani si lahko ogledate e-razstavo o Franu Milčinskem in njegovi dramatiki. Avtorica razstave je Tea Rogelj.

Povezava na e-razstavo. 

NA ZDAR!

V enodejanki Brat Sokol avtor brez zadržkov agitira za Sokolstvo in sokolske vrednote: iskreno tovarištvo, poštenje, slovenstvo, slovanstvo in vdanost družini. Sokoli izžarevajo veselje do življenja in do telesne vadbe.

Pred igro naj bi orkester zaigral sokolsko koračnico. Negativni liki sokolskega gibanja ne razumejo in ga prezirajo, pozitivne osebe so od vsega začetka vnete za sokolstvo, hišni gospodar pa se iz sokolstvu sovražnega čemerneža preobrazi v narodno zavednega telovadca.

Dramski prvenec Frana Milčinskega je kritično ocenil tudi Frank Wollman v Slovenski dramatiki (1925):

“Osemindvajsetletni začetnik je šel pravilno za glasom svojega humorja in v čast mu je, da je nastopil v službi napredne misli. A svojo plemenito tendenco je zelo udobno postavil na osnovo, s katero se je navezal na starejšo tradicijo čitalniške veseloigre, nekako na ravni Kersnikove in Jurčičeve veseloigre Berite Novice! Ali Vošnjakove igre Svoji k svojim…” (Slovenska dramatika, 2004, str. 284).

VSEBINA

Ker gre z enodejanko, se vse dogajanje odvrti v meščanski dnevni sobi s trojnimi vrati in dvema oknoma. Avtor vse izhode in odprtine izkoristi za živahno situacijsko komiko, tako da ima igra nekatere značilnosti pièce–bien-faite oziroma dobro narejene igre. Avtor v didaskalijah daje podrobne napotke o premikih posameznih oseb in njihovih interakcijah, kar povzroča še dodatne komične učinke.

Kraj dogajanja je dom Antona Koruze, petinpetdesetletnega namišljenega bolnika, ki ima v svojem bolezenskem trpljenju sogovornika le v kuharici Nanči. Ta streže njegovim muham in zatira gospodarjevo  hčerko, še ne polnoletno najstnico. Nanča, sestra pokojnega horjulskega župnika, Sokolom ni naklonjena; je kratke pameti, slabovoljna in vraževerna. Prvi prišlek, ki spregleda prijateljevo hipohondrijo in ga spodbuja, naj se mu pridruži na sokolskem zletu, ni uspešen. Koruzov prijatelj obupa in sam odide občudovat Sokole.

Naslednji obiskovalec je Koruzov nečak Janko, radoživ in energičen mlad zdravnik. Iz Trsta je pripotoval na sokolski zlet in strica presenetil s svojim obiskom. Zaradi svojega poklica je zanj večja avtoriteta kot prvi obiskovalec, zato Koruza prisluhne nečakovemu prepričanju, da je pravo zdravilo za njegove bolezni telovadba. Janko se vname za sestrično, ki je, od kar je ni videl, dozorela v čedno sedemnajstletnico, in se z njo zelo hitro in prisrčno zbliža. Do prihoda tatov je mladi zdravnik glavni agens dogajanja: s sestrično se lovi po sobi in poljublja, s stricem pa telovadi. Koruzo rekreacija prerodi in kaj hitro spozna, da se zaradi gibanja bolje počuti.

Zaplet povzročita tatova, ki vdirata v hiše, kjer nimajo izobešene trobojnice: če je ni na oknu, so stanovalci gotovo mrtvi ali vsaj hudo bolni. Prvi tat v ozadju zaspi, drugi pa si nadene Jankovo sokolsko čepico in se obleče v uniformo, ki leži na stolu. Nančo, ki nečaka še ni videla, prepriča, da je on sorodnik iz Trsta; obljubi ji zakon in ji izmakne hranilno knjižico.

V zadnjih prizorih je stari Koruza že popolnoma drug človek kot na začetku: izkaže se kot največji navdušenec nad hčerkino zaroko, zdravim življenjskim slogom in telovadbo. Tokrat prisrčno sprejme prijatelja, ki se je v hišo vrnil s trobojnico. Navdušenje nad sokolstvom je še večje, ko Sokoli ujamejo tatu, ki je zbežal iz hiše.