Nela Malečkar in Primož Jesenko (urednika)

Alja Tkačev, Igralka s svinčnikom, Izbrani dnevniki (1962–1991)

Trideset let po smrti Alje Tkačev (1934 ̶ 1991), igralke, pesnice in pedagoginje, je v sozaložništvu založbe Mladinska knjiga in Slovenskega gledališkega inštituta (SLOGI) izšla knjiga Igralka s svinčnikom Izbrani dnevniki (1962–1991). Izbor in prepise iz dnevnikov so opravili strokovni sodelavci SLOGI in sodelavci založbe Mladinska knjiga: Mihael Glavan, Ksenija Kaučič, Staša Mihelčič, Nela Malečkar (urednica) in Primož Jesenko, ki je prispeval tudi spremno besedo, opombe in knjigo souredil. Dnevniške zapise (183 zvezkov), v katere je Alja Tkačev med letoma 1962 in 1991 zapisovala dnevna dogajanja in razmišljanja (poimenovala jih je Tabu), hrani SLOGI.

Kot je v spremni besedi zapisal Primož Jesenko, se je Alja Tkačev v zgodovino slovenskega gledališča in filma vpisala kot markantni igralski original, kot interpretka z visoko govorno kulturo, kot pesnica in lutkarica, prevajalka in avtorica dramskih partitur. Bila je ena prvih izstopajočih igralk Mladinskega gledališča in pozneje ena prvih igralk »na svobodi«, gonilna sila več gledaliških skupin zunaj institucije, pa tudi avtorica dnevniške proze, ki jo celovito odkrivamo šele danes.

V iskrenih in iskrivih dnevniških zapisih jo spoznamo kot osebo, ki niha med trenutki evforičnega optimizma in neizprosne kritičnosti, obupu pa se izmika z odmerki jedkega humorja. Opisuje zakulisja živahnega gledališkega življenja, pa tudi prizorišča družabnih prostorov, ki jih je bilo mogoče obiskovati v Ljubljani v sedemdesetih in osemdesetih letih in jih danes ni več. Vznemirljivi intimni zapisi igralke mnogih talentov in refleksija časa, ki izginja.

Iz spremne beseda Primoža Jesenka:

/…/ Aljo Tkačev je v vseh dejavnostih poganjal entuziazem, kot ena temeljnih motivacij pa vztrajni dvom vase in v svojo podobo, nezadovoljstvo s stanjem stvari, ki svoje uveljavljenosti ne čuti. Zato je bila preveč trdno položena v življenje, zaradi skepse je ves čas štrlela iz ustaljene samozadovoljnosti. V ozadju je zelo stvarna disociiranost od družbe, razgledna točka ustvarjalke, ki išče svojo pozicijo v svetu in jo običajno najde skozi trk z njim. Njen odtis v slovenskem (gledališkem in filmskem, radijskem in televizijskem) igralstvu opredeljuje oznaka pionirske dejavnosti, a je bilo to pionirstvo po 1945 tudi do kraja neorganizirano in velikokrat močno improvizatorsko. Tudi od tod izvira neznanska kritičnost Alje Tkačev./…/

/…/ Vse življenje bolj solistka kot »zboristka«, redko resnično asimilirana in »pripadna«, z omejeno možnostjo, da bi svoje talente aplicirala še bolj polno. Po intuiciji je v spletu osebnih in estetskih dinamik vselej začutila pristni gledališki sok, nato pa je običajni dinamiki zvez in poznanstev običajno sledilo razočaranje, saj si je ljudi interpretirala v skladu s svojo avro. Dnevniki, vključno z vloženimi pismi in ilustracijami, pesmimi in pisemsko korespondenco, okrepijo spoznanje, da nihče ni razumljen, če za svojo zunanjo politiko s svetom skrbi premalo temeljito ali je v odkritosti spontan ter, kot Alja, boleče pošten. Prikaz gledališkega in umetniškega okolja po letu 1955 in izkušnje Alje Tkačev, ki je vselej utirala svojo vzporedno paralelo, je tista presežna plat, ki naredi te dnevnike za pomemben prispevek v historizaciji in razumevanju zgodovine Mladinskega gledališča, skupin Jurija Součka, osrednje in regionalnih institucij, gledališča Koreodrama, gledališča Jaz in ti. Dopisovanje mozaika védnosti o obdobju treh desetletij in o specifični prepletenosti gledališča s politiko/ideologijo še podčrta, da so osnovni gradniki gledališča ves čas ljudje in odnosi med njimi, njihovimi težavnostmi, tekmovalnostmi, nevoščljivostmi, kapricami. /…/

/…/ Izbrani odlomki iz dnevniških zapisov Alje Tkačev, ki so nastajali kot kontinuirani medij refleksije, nič manj pa tudi kot sogovornik, ko je ta umanjkal, mestoma zvenijo tudi grobo neposredno. Po eni strani je izbor nekakšna cenzurirana verzija Alje Tkačev, ki se ne more tepsti z morebitnimi pomisleki, predsodki in moralističnimi zadržki sodobne bralske srenje, hkrati pa zajema odtis šestdesetih, sedemdesetih in osemdesetih let v gledališki Ljubljani in družbenih vrenj, dilem in razprtih polj, vse od vstopa joge in trendovskih duhovnih praks, ki so bile njihovim sledilcem priročen medij samoutemeljevanja in samozdravljenja. Aljin primer pokaže na pogosto vprašljivo ukoreninjenost teh miselnih fiksacij na mejo iluzije, ki uradne medicine z njenimi medikamenti ne pripustijo, stvarno piko na i pa jim postavi rentgentska slika. /…/

 

Kazalo

 

Urednika: Nela Malečkar in Primož Jesenko

Spremna beseda: Primož Jesenko

Izbor in prepisi: Mihael Glavan, Primož Jesenko, Ksenija Kaučič, Staša Mihelčič

Izvirni rokopis hrani Slovenski gledališki inštitut

Naslovnica in tehnična ureditev: Matej Nemec

Fotografija na naslovnici Alja Tkačev kot Ona v prtedstavi Človeški glas, 1958

Maloprodajna cena: 34,99 EUR

Publikacijo lahko naročite na naslovu: slogi@slogi.si. (Poštnina ni vključena v ceno publikacije).

15,5 x 25 cm, 494 strani

ISBN 978-961-01-4099-3

COBISS.SI-ID 57839875

Izdala Mladinska knjiga Založba, d.d., Ljubljana 2021 (predsednica uprave Simona Mele) Sozaložnik Slovenski gledališki inštitut, Ljubljana, (direktorica Mojca Jan Zoran)

Drugo