Pogovor z režiserko, izročitev nagrade
in predstavitev nagrajenega dela
MAŠA PELKO
Dušan Jovanović
Žrtve radia bum bum
radijska igra, nagrajena v Angliji
Žrtve radia bum bum je avtorska adaptacija kultnega dramskega besedila Žrtve mode bum bum Dušana Jovanovića iz leta 1975, ki še danes velja za prelomni dogodek v zgodovini uprizarjanja in dramatike. Radijska igra je debut režiserke Maše Pelko. V koprodukciji Akademije za gledališče, radio, film in televizijo Univerze v Ljubljani (UL AGRFT) in Radia Slovenija jo pod mentorstvom red. prof. Aleša Jana in asist. Klemna Markovčiča avtorsko in režijsko zasnovala kot študijsko produkcijo in zanjo marca letos prejela 2. nagrado na UK International Radio Drama Festival.
Z režiserko Mašo Pelko se bo pogovarjal red. prof. Aleš Jan, nagrado bo režiserki izročil dekan UL AGRFT red. prof. Tomaž Gubenšek.
»Žrtve mode bum bum nosijo podnaslov scenarij za gledališko predstavo, saj je sestavljen kot kolaž nagovorov in prizorov ženskega in moškega zbora, ki spominja na antično tragedijo. Tudi jezikovno gre za popoln eksperiment: gre za kompilacijo fraz, pregovorov, podob iz mitologije, citatov iz literature, besednih zvez, vse to pa se prepleta z jasnim protivojnim sporočilom, ki včasih deluje neposredno, včasih ironično, včasih asociativno, vedno pa jasno nastopa proti vojnem in nasilnem angažmaju države in posameznika.Več kot štirideset let kasneje smo se študenti 4. letnika dramske igre ter radijske in gledališke režije lotili avtorske adaptacije, kjer smo hoteli opozoriti na sporočilo, ki ga podaja že originalna predloga: zgodovina naše civilizacije ni nič drugega kot ponavljanje nasilja, uničevanja, trpljenja in nesvobode.
S tem poudarjamo, da se svet naših očetov ni razlikoval od našega, predvsem pa, da nasilje deluje tudi na bazi političnega, družbenega, ekonomskega, duhovnega, ideološkega ter medijskega angažmaja. Prav slednje je bila iztočnica za postavitev besedila v radijsko igro in namesto modne revije, mi uporabljamo dogodke iz zgodovine radija: kako pomembno vlogo je imel v prelomnih historičnih trenutkih, kdaj je človeštvo povezal in na katerih točkah je bil uporabljen kot orožje.
Tehnika kolaža in montaže besed omogoča izjemno dimenzijo zvočne podobe, ritem in melodija pa omogočata še bolj jasno pomensko in vsebinsko strukturo, ki še bolj ironizira banalnost nasilja.
Ob tem je pomembno omeniti tudi, da si, tako kot v izhodiščni ideji, besedilo podaja neimenovan zbor moških in žensk, ki jim je bila odvzeta identiteta, hkrati pa upamo, da nam bo naša vrnjena.«
Maša Pelko, režiserka
