Samosvojost Karla Zelenka razkriva že naslov dokumentarnega portreta, ki ga podpisuje režiser Janez Meglič.
Gre za izjemno osebnost vsestranskega likovnega umetnika,ki je v zavesti širše javnosti zapisan zlasti kot grafik in keramik. Izšel je sicer iz »ljubljanske grafične šole«, vendar je vse življenje ostal samohodec. Sredi sedemdesetih let je francoska likovna kritika ugotavljala,da je Zelenko upornik in tako je dobil zadoščenje za svojo dosledno linijo opozicije, ki je bila in ostala antiteza vsem dogmatizmom.
Ob njegovih razstavah v tujini so vedno znova presenečale kritiške ugotovitve,ki so kot veliko redkost ugotavljale in na različne načine formulirale dejstvo, da Karel Zelenko ni bil nikoli nikomur podoben. Zoran Kržišnik je o njem zapisal, da je »umetnik izrazite individualnosti, samohodec, ki govori sodobniku in bo govoril vsakemu rodu gledalcev; njegovemu sporočilu bo vselej vredno prisluhniti«. Studio MEG v sodelovanju z mednarodnim grafičnim likovnim centrom, Ljubljana in Slovenskim gledališkim muzejem.
Karel Zelenko je bil rojen 1925 v Celju. Šolal se je na umetno-obrtni šoli v Ljubljani in v Gradcu. Leta 1949 je diplomiral na oddelku za kiparstvo Akademije za likovno umetnost v Ljubljani, kjer je leta 1951 končal grafično specialko pri prof. Božidarju Jakcu, naslednje leto pa še slikarsko specialko pri prof. Gabrijelu Stupici. Nato je bil zaposlen v keramični industriji v Kamniku. Med letoma 1954 in 1959 je poučeval na Šoli za oblikovanje v Ljubljani. Od leta 1960 z družino živi v Ljubljani kot samostojni umetnik. Kot predsednik Društva slovenskih likovnih umetnikov je bil leta 1965 med soustanovitelji likovne kolonije Mesto umetnikov in galerije Fonticus v Grožnjanu, kjer imajo Zelenkovi zdaj družinsko galerijo. Ukvarja se s slikarstvom, z grafiko, ilustriranjem in s keramiko.
Njegova dela se nahajajo v zbirkah Moderne galerije, Muzeja novejše zgodovine in Mednarodnega grafičnega in likovnega centra (vsi v Ljubljani) ter v številnih zasebnih zbirkah v Italiji, Nemčiji, Belgiji, na Nizozemskem, v Maroku, Franciji, Srbiji in drugod. Doma in v tujini je imel več kot sedemdeset samostojnih razstav. Prejel je tudi več nagrad, med pomembnejšimi sta nagrada Prešernovega sklada leta 1964 in nagrada vstaje slovenskega naroda leta 1974. Leta 1978 je bil odlikovan z redom dela, z zlatim vencem.
