Ob obletnici smrti pesnika in dramatika Gregorja Strniše sta prof. Andrijan Lah in Katarina Stegnar pripravila recital njegove poezije.
Gregor Strniša (1930-1987) je eden najpomembnejših slovenskih pesnikov, dramatikov in tudi pomemben pisec mladinske književnosti. Strniševa mati je bila sodna uradnica, oče pa književnik v svobodnem poklicu. Pesništvo je Strniša torej imel že v krvi, saj je bil njegov oče Gustav Strniša (1887 – 1970) pesnik in pisatelj za mladino. Od leta 1937 do 1941 je v Ljubljani obiskoval osnovno šolo. Šolanje je nadaljeval na klasični gimnaziji od leta 1941. Njegov študij je bil prekinjen maja 1949, ko je bil aretiran in kasneje avgusta na sodnem procesu obsojen zaradi suma pomoči pobeglim političnim emigrantom. Obsojen je bil na štiri leta prisilnega dela. Iz zapora je bil pogojno izpuščen junija leta 1951. Po maturi leta 1952 se je vpisal na Filozofsko fakulteto, kjer je leta 1961 diplomiral iz angleščine in nemščine in prejel tudi študentsko Prešernovo nagrado. Med študijem je obiskoval tudi predavanja iz akadologije (osnove sumerskega in asirsko-babilonskega jezika) in hebrejščine. Leta 1957 se je vključil v delo uredniškega odbora Revije 57 in bil eden izmed njenih ustanoviteljev. Po končanem študiju se ni zaposlil ampak je bil vse do smrti poklicni književnik. Leta 1963 je spoznal Svetlano Makarovič, ki je nastopala v prvih uprizoritvah njegovih poetičnih dram. Skoraj dvajset let je pisal besedila za zabavno glasbo in leta 1962 prejel nagrado za najboljše besedilo na 1. festivalu slovenske popevke na Bledu za besedilo pesmi »Zemlja pleše«, katere glasbo je napisal Mojmir Sepe. Z denarjem, ki ga je zbral od avtorskih honorarjev, je leta 1963 odkupil lastno zaplenjeno hišo v Rožni dolini. Leta 1985 se je kot kandidat za Fulbrightovo štipendijo pripravljal na odhod v ZDA, vendar do odhoda ni nikoli prišlo, ker beograjska administracija v Washington nikoli ni poslala njegovih dokumentov. Tega Strniša ni nikoli izvedel.
Za njegov pesniški svet je značilna bogata imaginacija, ki se je napajala pri vrsti arhetipskih mitov in simbolov. S svojim pesniškim opusom predstavlja samosvojo sodobno različico simbolističnega pesništva. V njegovem opusu je prisotno nagnjenje k transcendenci in metafiziki. Nadaljnji razvoj njegove poezije predstavljajo njegove drame (Samorog, Žabe, Ljudožerci, Driada), v katerih se pogosto pojavljajo odlične vložne pesmi. Zelo pomemben del njegovega pisanja je vpletanje pesniške filozofije v dramski svet. Leta 1967 je prejel prvo večje priznanje, ko se je uvrstil v antologijo Slovenska lirika (1945-1965). Za svoje delo je prejel Nagrado mesta Ljubljane, Župančičevo nagrado, Nagrado Sterijinega pozorja in druge. Leta 1986 je za življenjsko delo prejel Prešernovo nagrado. Umrl je 23. januarja 1987 v Ljubljani, v mestu katerega je le redko zapustil.
