V Slovenskem gledališkem muzeju in na obeh lokacijah Mestne galerije Ljubljana so bili pregledno predstavljeni dosežki Tadeusza Kantorja, vplivnega poljskega likovnika in gledališčnika, ki je kot zaprisežen modernist sooblikoval poljsko umetniško sceno. Kantor je leta 1934 začel s študijem slikarstva v Krakovu, že med drugo svetovno vojno pa so pri njem zaznali prvine, ki so nakazovale njegovo poznejše gledališče (Baladina Juliusz Slowackega, Odisejeva vrtnitev Stanislawa Wyspianskega) . V sredini 50 let je razvijal t.i,. metaforično slikarstvo, ki je bilo rezultat srečanja s francosko umetnostjo in lastnimi eksperimenti s slikarskim prostorom. Leta 1955 je ustanovil razvpito gledališče Cricot 2, ki je veljalo za nadvse radikalno in avantgardno združenje, teoretsko podprto s številnimi manifesti. Delovalo je vse do zgodnjih 90. let, predstave kot so Mrtvi razred (1975), Wielopole, Wielopole (1980), Naj izginejo umetniki (1985) idr. pa so doživele reprize po vsem svetu. Kantor je bil ob gledališkem delu vseskozi prisoten tudi na likovni sceni: po informelski fazi je v 60. letih spoznaval ameriško pop-art sceno, na Poljsko je vnesel hapening, v 70 letih pa je veljal za enega tamkajšnjih osrednjih predstavnikov konceptualizma. V Ljubljani je bil na ogled izbor iz njegovega slikarskega opusa, njegovo gledališče pa je bilo predstavljeno s scenografskimi in kostumskimi objekti ter fotografijami Maurizia Buscarina.
Projekt je nastal v sodelovanju z Dokumentacijskim centrom Cricoteka iz Krakova in Mestno galerijo Ljubljana. Razstava je vzbudila veliko zanimanje tako strokovne kot tudi širše kulturne javnosti.
Ob razstavi je izšel tudi obširen katalog z vrsto strokovnih člankov, ki prikazujejo pomen umetniškega opusa Tadeusza Kantorja.
