23. septembra 1919 mineva 100 let od smrti našega prvega profesionalnega gledališkega igralca, ustanovitelja slovenskega sodobnega gledališča, režiserja, dramatika in pedagoga Ignacija Borštnika.
Ignacij Borštnik z igralskim imenom Gorazd začne nastopati že leta 1882 na odru ljubljanske čitalnice. Kakor Levstik se tudi Borštnik v Dramatičnem društvu zavzema za zahtevnejši repertoar.
V letih 1885/86 se šola v zasebni igralski šoli na Dunaju. Po vrnitvi v Ljubljano postane eden vodilnih slovenskih dramskih umetnikov ter prevzame umetniško vodenje najprej Stanovskega in kasneje Deželnega gledališča.
Borštnik je vsestranski ustvarjalec – deluje tudi kot režiser, dramatik, pesnik, prevajalec, gledališki vzgojitelj in publicist. Leta 1890 uprizori svojo narodno igro s petjem v treh dejanjih Stari Ilija in odigra v njej naslovno vlogo. Za slavnostno odprtje Deželnega gledališča zrežira Veroniko Deseniško in v njej upodobi plemiča Vukašina.
Borštnik zaradi sporov v Dramatičnem društvu leta 1894 sprejme vabilo intendanta Hrvaškega narodnega gledališča in se z življenjsko sopotnico igralko Zofijo Zvonarjevo preseli v Zagreb. Tam ostane skoraj 30 let in »položi temelj moderni realistični igri na hrvaškem odru« (D. Moravec). Večkrat gostuje v Ljubljani, kjer odigra tudi Cankarjeva lika Jakoba Rudo in Kantorja.
V Zagrebu sodeluje pri rojevanju jugoslovanskega filma – nastopi v filmih Matija Gubec in Dama s črno krinko. Za film Brišem in sodim napiše scenarij in igra glavno vlogo; njegova soigralka je tudi »svjetska pjevačica i kinoglumica«, Romunka Cara Negri.
Po koncu prve svetovne vojne se vrne v Ljubljano, razmišlja o ustanovitvi igralske šole in se pripravlja na uprizoritev Cankarjevih Hlapcev, a pred premiero umre.
V njegovi rojstni hiši v Cerkljah na Gorenjskem je na ogled razstava, pri kateri je z gradivom sodeloval tudi SLOGI – Gledališki muzej.
