Stoletnica rojstva Mirka Mahniča

23. septembra mineva sto let od rojstva Mirka Mahniča, vsestranskega gledališkega ustvarjalca; režiserja, lektorja, pisatelja, gledališkega zgodovinarja, kritika in kronista ter tudi dolgoletnega sodelavca Slovenskega gledališkega inštituta oziroma njegovih predhodnikov.

Mirko Mahnič je bil večplastna in markantna osebnost slovenskega gledališča in slovenske kulture. V petdesetih in šestdesetih letih prejšnjega stoletja je kot režiser deloval v ljubljanski Drami, Mestnem gledališču ljubljanskem, Slovenskem stalnem gledališču v Trstu pa tudi v Celju, Kranju in Mariboru. Znameniti predstavi iz tistih let sta njegov avtorski Večer v čitalnici v MGL in njegov Škofjeloški pasijon v Trstu. Legendarna je bila njegova vloga lektorja v ljubljanski Drami in tudi na AGRFT. S skrbjo za slovenski (tudi odrski) jezik je generacije igralcev vodil skozi zapletene blodnjake dramskih besedil in jih opozarjal na najrazličnejše pasti. Čutil se je moralno zavezanega, da z odra spregovori naravna, pristna, prepričljiva slovenska beseda, brez vsake patetičnosti. Za Slovenski gledališki muzej pa je bil Mirko Mahnič nepogrešljiv tudi kot odličen gledališki zgodovinar, kritik in kronist. Dolga leta je bil tudi sourednik muzejskih Dokumentov in je v publikaciji objavil vrsto zelo pomembnih razprav. Gledališkemu odru in odrski besedi pa se je posvečal tudi v nekaterih monografijah, denimo v knjigi Spet upanje (1977), v Klicih (1981) in Slovesu (1986). Morda najpomembnejše Mahničevo delo v vlogi gledališkega zgodovinarja pa je monografija Položaj slovenske gledališke omike 1941–1945 (SGM 2008). Mahnič je s to knjigo podal pomembno pričevanje o času, v katerem je bil slovenski narod obsojen na smrt, a hkrati tragično sprt sam s seboj.

Kredo njegovega pisanja je humanizem, izražen tako v avtorjevem odnosu do družbe in zgodovinskih premen kakor tudi v njegovem odnosu do transcendence. Domala z vsakim svojim delom je postavljal na ogled svoje jezikovne, kulturne, literarne, nacionalne nazore, prežete z duhovnimi vrednotami, etičnim imperativom, izkušnjami človeške poti, vprašanji o kulturi in njenem humanističnem poslanstvu: Prešernova vera (1989), Kako pa govoriš (1986), Mavrice čisti svit (2001), Živa slovenščina (1959). Z ljubeznijo do sočne, klene slovenske besede, do naših ljudi, naše dežele je vabil k žlahtni omiki, kulturi, plemenitosti, prijateljevanju s knjigo. Spregovoril pa je tudi literarno: Njegov roman Nestrohnjena svetloba (2000) je zapis o dogodkih v kulturi, vojni vihri, o miru, svobodi, usodah ljudi, ki jih peklijo slovenska kalvarijska dogajanja druge svetovne vojne ter po njej, mehanizmi povojne oblasti, uničevanje starih domačij, razčlovečujoče sile. In k isti temi se vrne tudi v svojih Zapisih (2008), v katerih zelo slikovito in z rahlo distanco, a hkrati zelo prepričljivo popiše sebe kot krščanskega socialista v predvojnem, vojnem in povojnem času, vse do leta 1947, ko je zaradi »karakteristike« odpuščen iz službe. V zadnjih letih ga je ljubezen do jezika in še posebno do Prešerna pripeljala do cikla monografij o našem največjem pesniku z naslovom Prešeren na Silbi (2009) in Prešernov verz: Prešeren na Silbi 2 (2013).

Mirko Mahnič je umrl lani v 99. letu starosti, 7. aprila 2018.

dr. Štefan Vevar, muzejski svetnik, Slovenski gledališki inštitut