Ob 300-letnici Škofjeloškega pasijona se v Slovenskem gledališkem inštitutu pridružujemo obeležitvi nastanka najstarejšega ohranjenega dramskega besedila, zapisanega v slovenskem jeziku. Škofjeloški pasijon ima osrednje mesto tudi na naši stalni razstavi Hoja za gledališčem: predstavljen je na velikem platnu, ki je delo arhitekta in slikarja Borisa Kobeta. Slika je nastala leta 1967, ob 100-letnici Dramatičnega društva. Prikazuje pasijonsko procesijo, ki se vije po škofjeloškem Spodnjem in Mestnem trgu. Nad mestom dominira srednjeveški grad, na desni strani pa je upodobljen Kapucinski samostan, v katerem še danes hranijo znameniti rokopis patra Romualda (Lovrenca Marušiča iz Štandreža pri Gorici) z letnico 1721.
Teatrolog in gledališki zgodovinar Filip Kalan je o njem zapisal: »Škofjeloški zapis pasijonske procesije je med dokumenti osemnajstega stoletja najobširnejši in tudi edini v celoti ohranjen rokopis, ki sodi že zavoljo trojezičnega besedila /…/ med redkost v evropski gledališki kulturi.«
Besedilo je sestavljeno iz približno tisoč verzov v slovenskem jeziku. Imena prizorov in nastopajočih so v latinščini, uprizoritveni napotki v nemščini. Sedanje poimenovanje Škofjeloški pasijon je bilo prvič uporabljeno kot naslov faksimila iz leta 1972, malo pozneje in predvsem v osemdesetih letih prejšnjega stoletja pa se je začelo gibanje za izvedbo gledališke prireditve v starem mestnem jedru.
Posamezne uprizoritve – med njimi je najpomembnejša škofjeloška s 165 nastopajočimi (1936) – so sicer starejšega datuma, vendar je do prave obnove Škofjeloškega pasijona po zgledu bavarskega Oberammergaua, tirolskega Erla in drugih živih pasijonskih tradicij, prišlo šele konec devetdesetih let prejšnjega stoletja. Prvi uprizoritvi so izpeljali leta 1999 in 2000. 2009 je sledila nova postavitev, zadnja je bila izvedena leta 2015. Predvidena dinamika uprizarjanja pasijonske igre na vsakih šest let je bila letos zaradi izrednih razmer sicer prekinjena, vendar jo organizatorji načrtujejo za naslednje leto.
V dosedanjih 24 uprizoritvah je sodelovalo več kot 2.500 nastopajočih in veliko število drugih prostovoljcev. Ti so skrbeli za izvedbo in organizacijo prireditev, ki si jih je ogledalo več kot 80.000 gledalcev.
Ob številnih monografijah in zbornikih o Škofjeloškem pasijonu, izdanih v zadnjih desetletjih, izhajajo tudi Pasijonski doneski. V njih je objavljen širok nabor gradiv, povezanih s Škofjeloškim pasijonom in drugimi pasijonskimi prireditvami v slovenskem in širšem evropskem prostoru. Pravkar je izšel šestnajsti zvezek, ki je posvečen tudi 300-letnici najstarejšega slovenskega dramskega besedila.
Škofjeloški pasijon je bil kot prva slovenska kulturna znamenitost leta 2016 uvrščen na Unescov seznam nesnovne kulturne dediščine.
