Vir: Ikonoteka SLOGI – Gledališki muzej.

Ob stoletnici rojstva treh legend slovenske opere – Vilme Bukovec, Rudolfa Francla in Ladka Korošca

Lokacija: www.slogi.si
Termin:

V letošnjem letu mineva stoletnica rojstva treh znamenitih slovenskih opernih umetnikov, ki so sredi 20. stoletja, ko je bila slovenska opera na vrhuncu, najmočneje zaznamovali slovensko operno umetnost. Trojici je skupno umetniško delovanje v času, ko je bila opera v središču družbenega dogajanja in deležna vsesplošne pozornosti in naklonjenosti. Druži jo to, da se je večino časa razdajala na slovenskem odru in da je tudi skupaj začela svojo glasbeno pot v znamenitem Opernem studio ljubljanske Opere, ki ga je še v vojnem času ustanovil Mirko Polič. In skupna ji je letnica rojstva (1920), ki je dala Slovencem celo generacijo pevskih prvakov z izrazito prepoznavnimi glasovnimi znamkami: poleg Bukovčeve, Francla in Korošca še tenorista Mira Brajnika in baritonista Franceta Langusa (le eno leto mlajši je baritonist Samo Smerkolj). Omenjeni pevci so imeli v svojem času danes skoraj nepredstavljiv zvezdniški status pri občinstvu. Starejši privrženci opere se še danes spominjajo vrst čakajočih pred operno blagajno, ki so se pred nekaterimi predstavami in pevskimi gostovanji vile na ulico; spominjajo se dijaškega stojišča (znamenitega »oksenštanta«), nekoč vrelca dolgih ovacij, s katerimi je avditorij nagrajeval svoje ljubljence.

 


VILMA BUKOVEC (1920-2016)

Vilma Bukovec, osebna fotografija. Vir: Ikonoteka SLOGI – Gledališki muzej.

“Vedno sem imela rada čustvene igralske vloge. Cela vrsta jih je in resnično ne vem, kateri bi dala prvo mesto. Če bi se odločila za nesrečno Mimi, vem, da bi naredila krivico Čo-čo-san in ne morem postaviti ob stran Rusalke ali Jenufe ali Manon … Razen v Kogojevih Črnih maskah sem pela naslovne vloge prav v vseh slovenskih operah … pa v 25 letih nisem izgubila glasu. Seveda težko se je privaditi nevajenih intervalov in dostikrat napete pevske linije, saj vsak komponist misli, da bo imel toliko večji uspeh, kolikor bolj jo bo zagodel pevcu …“

Sopranistka Vilma Bukovec se je rodila v Trebnjem 27. februarja 1920. Maturirala je na gimnaziji v Novem mestu in nato študirala pravo ter petje pri Jeanette Foedransperg. Sama pravi, da je že kot mlada deklica rada pela, plezala po drevju in prepevala. Ko se je želela vpisati na ljubljansko Glasbeno akademijo, ji je Julij Betetto svetoval, naj naredi najprej maturo, nato pa naj se vrne. Tisti »nato« pa je bil čisto drugačen. Prišla je vojna in z njo zapori, ujetništvo. Med italijansko okupacijo je bila internirana v Italiji, ko pa se je vrnila, je začela študirati solopetje pri Adu Darianu na ljubljanski Glasbeni akademiji. Postala je članica zbora ljubljanske opere in bila v začetku leta 1944 angažirana. Debitirala je v vlogi Siebel v Gounodovem Faustu. Nadaljnja pot pa kljub nespornemu talentu ni bila lahka, saj sta na ljubljanskem opernem odru takrat dominirali Valerija Heybal in Ksenija Vidali, ki sta izjemoma nastopali v skoraj vseh glavnih vlogah. Kot mlada sopranistka pa je kljub temu našla samosvojo umetniško potrditev v širokem razponu vlog lirskega in delno tudi dramskega repertoarja – z izjemo koloraturne stroke. Ustvarila je tople in življenjske like in kmalu zasijala kot izjemna pridobitev. Pri tem sta ji pomagali prirojena in privzgojena muzikalnost in sposobnost, da na odru živi, igra in poje z vsem svojim bistvom. Tako je kmalu bila prepričljiva in prikupna Gjula v »Eru z onega sveta« in zmagovita Giulietta v Hoffmannovih pripovedkah«, kot najmlajša pa se je uveljavila tudi kot privlačna in pretresljiva Mimi v La Boheme.

Bistvo pevskega nastavka Bukovčeve se skriva v tem, da kljub vsemu umetno naučenemu pri oblikovanju svojega glasu nikoli ni pretrgala niti do izvorov svojega petja po občutku, iz katerega je izhajala, in ta naravnost je vselej prekrila naučeno fraziranje in odrsko narejenost. Prav s to vrlino je lahko s svojim lirskim sopranom varno odpela skoraj celoten sopranski repertoar. Bila je navihani Kerubin pa užaljena Dona Elvira pa Čo-čo-san in Marinka pa Margareta, Jenufa in Thais, a tudi Saloma in Desdemona, pela pa je tudi že Tosco in celo Aido, kar sicer zmorejo samo izrazite dramske pevke. Vrhunec svoje operno-gledališke umetnosti je bržkone dosegla z naslovno vlogo v Massenetovi Manon, za katero je prejela tudi Prešernovo nagrado. Pri srcu so ji bile najbolj vloge z radoživim nadihom, a tudi take, ki jih življenje neusmiljeno potre.

Bukovčevi so se prav kmalu odprla vrata v svet in v svojih najboljših vlogah je veliko gostovala po vsej Evropi. Za svoje stvaritve je bila nagrajena na tekmovanjih v Beogradu, v belgijskem Verviersu, francoskem Toulousu, z uspehom pa je ob tem nastopila v Sovjetski zvezi, na Češkem, na Poljskem, v Romuniji, Bolgariji, v Grčiji in Španiji ter celo na Kitajskem. Solistična pot jo je vodila še v Pariz, z ansamblom ljubljanske Opere pa je kajpak prepotovala tudi velik del Italije, Avstrije in Nemčije, ponesla jo je tudi na Nizozemsko, v Moskvo in Kijev. Ob vsem se je Vilma Bukovec uveljavila tudi kot koncertna pevka.


RUDOLF FRANCL (1920-2009)

Rudolf Francl, osebna fotografija. Vir: Ikonoteka SLOGI – Gledališki muzej.

„Da sem ljubljenec občinstva, sem seveda opazil, vendar se je bilo treba še naprej izpopolnjevati. Lep glas mi je dala narava, a sem študiral še naprej pri mojstru Betettu. Dokler sem bil v Ljubljani, sem ga obiskoval in nikoli nisem pozabil njegovih besed, da „štiri ušesa slišijo več kot dvoje“ …“

Tenorist Rudolf Francl se je rodil v Ljubljani 12. aprila 1920. Njegov starejši brat Ivan se je že pred njim uveljavil kot pevec. Ko je v Zagrebu pel vlogo Cavaradossija skupaj s pevko Zinko Kunc, je povabil na predstavo vso družino. Ta je mlajšega brata tako navdušila, da se je tudi sam odločil za podobno pot. Najprej se je dvakrat udeležil pevskega tekmovanja v Ljubljani, in ker ni imel uspeha, se je začel za nekaj časa ukvarjati z nogometom. Brat ga je nato povabil v Zagreb k svoji nekdanji profesorici, pri kateri je Rudolf Francl potem študiral solopetje, a le nekaj mesecev, saj se je zaradi vojne vrnil v Ljubljano ter nadaljeval študij pri Juliju Betettu. Italijani so ga aretirali in zaprli v Gonars, kjer je ostal 17 mesecev. Po vrnitvi iz taborišča je postal član znanega Poličevega Opernega studia, kjer je nastopil kot Tamino v Mozartovi operi Čarobna piščal. Ko je leta 1944 debitiral kot Viljem v operi Mignon, je nemudoma postal eden od stebrov ljubljanske operne hiše. Tu je prepel skoraj vse opere lirskega opernega repertoarja. Vrsta vlog, v katerih je zmagoslavno nastopil na ljubljanskem opernem odru je dolga. Bil je Friderik v Švarovi Veroniki Deseniški, Alfred v Verdijevi Traviati, Cavaradossi v Puccinijevi Tosci, Andre Chernier v istoimenski Giordanovi operi, Rudolf v Puccinijevi La Boheme, Vojvoda v Verdijevem Rigolettu, pa sijajen Werther v Massenetovi istoimenski operi pod Matačićevim vodstvom. Uveljavil se je tudi kot Hoffman v Offenbachovih Hoffmanovih pripovedkah in kot Janko v Smetanovi Prodani nevesti. S Florestanom v Beethovnovem Fideliu in Don Josejem v Bizetovi Carmen, vlogo, ki jo je odpel več kot stokrat, pa je meje svojega lirskega glasu še razširil in presegel.

Prepel je praktično ves tenorski operni repertoar. Na pevskem tekmovanju v Ljubljani je leta 1947 dobil drugo nagrado, leta 1948 pa za vlogo Cavaradossija Prešernovo in zvezno (jugoslovansko) nagrado. Zaradi političnih nevšečnosti, ki jih je bil deležen, potem ko je v ljubljanski stolnici pel ob stoletnici skladatelja Hugolina Sattlerja, je zapustil Ljubljano in leta 1952 za leto dni postal član beograjske, nato pa tri sezone član zagrebške opere. Z obema ansambloma je gostoval na številnih evropskih odrih, tudi na Japonskem. Med letoma 1956 in 1963 je bil član opere v Düsseldorfu, kjer je pel veliko vlog v Mozartovih operah in v operah nemškega opernega repertoarja. Vmes je leta 1957 na pevskem tekmovanju v Verviersu v ostri konkurenci dosegel prvo nagrado. Gostoval je tudi po drugih nemških opernih hišah – v Berlinu, Hamburgu, Kölnu ter Stuttgartu – in nastopal v Moskvi, Talinu, Rigi in Leningradu. Leta 1963 se je vrnil v Ljubljano in ostal tu do upokojitve leta 1983.
Rudolf Francl je bil po mnenju poznavalcev slovenska operna legenda. Bil je žlahten lirični tenor plemenite barve, premogel je naravno muzikalnost in smisel za glasbeno frazo. Generacije so pri njem občudovale sočno mehkobo liričnega fraziranja, jasnost izraza in predvsem čustveno predanost ter identifikacijo z operno osebo, ki jo je pel. V svojem času je bil eden najbolj priljubljenih pevcev na odru ljubljanske opere, pravi ljubljenec ljubljanskega in pozneje tudi düsseldorfskega občinstva in sploh eden od največjih tenoristov v zgodovini slovenske opere.


LADKO KOROŠEC (1920-1995)

Ladko Korosec, osebna fotografija. Vir: Ikonoteka SLOGI – Gledališki muzej.

„Pri vsem mojem delu, pri sleherni predstavi, koncertu, tudi pri predstavi za najmlajše, mi je šlo vedno za to, da bi svojo vlogo, arijo ali pesem umetniško podal. Umetnost mi je bila in mi je vse! … Umetnosti ni mogoče kupiti z nobenim denarjem. Če sem se ji s svojim delom vsaj malo približal, ima moje življenje svoj smisel.“ (RTV SLO, 1980)

Basist Ladko Korošec se je rodil 3. avgusta 1920 v Zagorju ob Savi. V Ljubljani je obiskoval gimnazijo in dramsko šolo Osipa Šesta, nato je sodeloval pri Rokodelskem odru in Glasbeni matici ter študiral dramsko igro pri Cirilu Debevcu, Mihaeli Šarič in Francetu Koblarju. Zatem je bil angažiran v ljubljanski Drami, kjer so kmalu opazili njegov pevski talent. Postal je član opernega zbora, študiral solopetje pri Juliju Betettu in obiskoval operno šolo na Akademiji za glasbo, ki sta jo vodila Mirko Polič in Danilo Švara. Korošec o svoji poti: „Operne šole zdaj ni. Pevec mora študirati tudi igro, ne sme samo stati na odru in brez zveze kriliti z rokami …“ Po njegovi prvi produkciji v ljubljanski Operi je Fran Vatovec zapisal: „»Kecal« Ladka Korošca lahko kar nastopi med poklicno druščino na poklicnem odru …“ V Opero je prišel brez avdicije ob ravnateljevanju Vilka Ukmarja. V tej ustanovi je odpel več kot 3000 predstav in prek 100 različnih vlog. Bil pa je tudi pravi ljudski pevec, glasnik slovenske opere v sleherni vasi. V Sloveniji skoraj ni večjega kraja, kjer ne bi nastopal, pel pa je tudi v vseh glavnih mestih Jugoslavije in tudi v tujini. Kraje nastopov je sam takole naštel: Trst, Gorica, Celovec, Gradec, Praga, Wiesbaden, Haag, Utrecht, Rotterdam Amsterdam, Hilversund, Pariz, Varšava, Kairo, Aleksandrija, Monte Carlo, Barcelona, Madrid, Edinbourg, Sheveningen, Pordenone, Dunaj, Sofija, Moskva, Kijev, Benetke, Bologna, Parma, Modena, Reggio-Emilia, Brescia, Tokio, Bergamo, Palermo, Rim, Lousane, Passau, Berlin, Stuttgart, Winterthur, München, Osaka, Wexford, Milwaukee, Illinois, Chicago, Treviso, Szeged, Atene, Teheran. Vseeno pa je dodal: „Ves čas svojega dela v gledališču sem želel, da bi mu ostal zvest. Nisem hotel zapustiti naše opere za nobeno ceno, tudi za devize ne …“ V ljubljanski Operi je imel tudi po 150 predstav v sezoni, ob tem pa je še veliko nastopal s pihalnimi orkestri in imel koncerte po Sloveniji s klavirsko spremljavo.

Malokateri slovenski operni pevec se je tako prikupil občinstvu kot prav Ladko Korošec s svojim Kecalom v Prodani nevesti, Don Pasqualejem v Donizettijevem Don Pasqualu in Sančom Panso v Massenetovem Don Kihotu. V teh vlogah je tako prepričljivo združil svojo igralsko nadarjenost in svoj pevski format, da je večkrat skoraj zasenčil vse drugo dogajanje na odru. V vlogi Sanča Panse v Don Kihotu je gostoval tudi po Evropi. Legendarna so njegova gostovanja skupaj z Miroslavom Čangalovićem (v vlogi Don Kihota), s katerim sta tudi v očeh evropske kritike postala idealna dvojica za glavni vlogi v tej Massenetovi operi.

Korošec je bil tudi trikratni dobitnik Prešernove nagrade. Leta 1949 je nagrado prejel za vlogo Don Pasquala, leta 1959 za pevski vlogi Sanča Panse in Don Pasquala. Leta 1978 je bil nagrajen za operni pevski opus. Deset let pozneje je prejel še Betettovo nagrado Društva glasbenih umetnikov Slovenije, v Sloveniji najvišje državno priznanje za umetniške dosežke v glasbi.

 


Poslušajte

Vilma Bukovec in Rudolf Francl (duet iz Puccinijeve La Boheme)

(vir: Youtube)

 

Vilma Bukovec in Rudolf Franc (duet iz Foersterjevega Gorenjskega slavčka)

(vir: Youtube)

 

Ladko Korošec in Rudolf Francl (duet Janka in Kecala iz Smetanove Prodane neveste)

(vir: Youtube)

 

Rudolf Francl (Che gelida manina, arija Rudolfa iz Puccinijeve La Boheme)

(vir: Youtube)