Ob stoletnici izida prve številke revije Maska

Lokacija:
Termin: 01. 10. 2020

Časopis Maska, podnaslovljen »gledališka revija«, je začel izhajati jeseni 1920. Naš prvi gledališki časopis je izdajal ljubljanski pododbor Udruženja gledaliških igralcev SHS.

Nastanek revije je tesno povezan z ustanovitvijo nove stanovske organizacije. Slabe tri mesece pred začetkom izhajanja Maske so se slovenski igralci udeležili prvega kongresa jugoslovanskih igralcev v Zagrebu (6. – 8. julija). V novoustanovljenem igralskem društvu je bil zelo dejaven tudi vsestranski gledališki umetnik Rade Pregarc (1894-1952), ki je bil od septembra 2019 član igralskega ansambla ljubljanske Drame. Z igralskim kolegom Silvestrom Škerlom (1903-1974) sta postala urednika prve slovenske in jugoslovanske gledališke revije.

Rade Pregarc je s svojo sugestivnostjo in vsestranskim aktivizmom kot urednik zanjo uspel pridobiti najširši krog sodelavcev, podpornikov in bralcev. V Masko so prispevali članke mnogi pomembni gledališki publicisti in kritiki ter tudi drugi slovenski pisci in kulturniki. Veliko sodelavcev je bilo zelo mladih, iz Pregarčeve generacije: med njimi so bili prihodnji umetniki, prevajalci in uredniki. Pravnik in publicist Viktor Vovk je že v prvi številki pisal o gledališkem dogajanju v Narodnem domu v Trstu in o fašističnemu požigu stavbe 13. julija 1920. Režiser Osip Šest je v nadaljevanjih objavljal teatrološko razmišljanje z naslovom O igralčevi individualnosti, igralec in režiser Milan Skrbinšek pa razpravo o moderni režiji. Skrbinšek je prispeval tudi članek o igralcu Antonu Verovšku, pisatelj France Bevk pa o Otonu Župančiču kot dramaturgu. V članku je popisal tudi Župančičevo prizadevanje za primernejšo in kvalitetnejšo odrsko izgovorjavo. Razpravo o odrskem jeziku je prispeval filolog Ivan Koštial, profesor klasičnih jezikov in slovenščine na gimnaziji v Novem mestu. O glasbi in operi sta pisala dva bodoča skladatelja: komaj osemnajstletni Mirko (Mihovil) Logar je prispeval kritiko koncerta Marija Kogoja, Matija Bravničar pa članek z naslovom O higieni pevskega glasu, ocene glasbenih prireditev in polemični zapis o kritiki. Pregarčev sošolec, pisatelj Angelo Cerkvenik je objavljal prozni feljton v obliki dnevniških zapiskov z naslovom Pogovori. Predstavil je tudi dramsko ustvarjanje Lojza Kraigherja, Ljubomira Micića in Mirka Karolije. Pregled ljubljanske dramske sezone je prispeval Fran Albreht, operne pa Zorko Prelovec. O prvi sezoni slovenskega gledališča v Mariboru je poročal pisatelj Gustav Strniša, Stanko Majcen, prihodnji dramatik, pa se je razpisal o recitaciji in umetniški besedi. Kritični pregled delovanja ljubljanske dramatične šole v sezoni 1919/20 je napisal Stane Melihar, ki je pozneje za Masko spremljal gledališko dogajanje na Dunaju, poročal o sodobni dramatiki in gledališču ter prevajal besedila iz nemščine. V Maski je bila objavljena razprava o ekspresionizmu Manfreda Schneiderja in besedilo z naslovom Igralec in uloga Carla Hagemanna. Vsaka številka je poleg repertoarnega pregleda vsebovala tudi novice o delovanju pododborov igralskega združenja: tržaškega, mariborskega, beograjskega, zagrebškega in drugih.

Vzneseno vzdušje ob koncu vojne in ustanovitvi nove, slovanske države, se je preneslo tudi na gledališko področje. Slovenski gledališčniki so navdušeno sodelovali pri združevanju in povezovanju na državnem nivoju. Revija Maska je v veliki meri pripomogla k spoznavanju gledališke in splošne kulture hrvaškega, srbskega, bosanskega, hercegovskega, črnogorskega in makedonskega ozemlja. Prinašala je vesti o gledališkem dogajanju na Balkanu, kritike uprizoritev in repertoarje jugoslovanskih gledališč. Članke so prispevali kolegi iz drugih jugoslovanskih gledališč ter gledališki kritiki in publicisti iz večjih balkanskih mest; načeloma neprevedene in – če je šlo za srbske pisce – celo v cirilici. Na prvih straneh nove revije lahko sicer preberemo, da je tiskarni primanjkovalo cirilskih črk, nekaj številk pozneje pa je uredništvo objavilo, da so težavo že rešili: »Bratje Srbje! Naša tiskarna je dobila veliko množino ćirilskih črk: pišite torej v ćirilici.« Med pisci člankov o balkanskem gledališkem in širšem evropskem dogajanju je bil tudi Joco Cvijanović, hrvaški operni pevec, dejaven v zagrebškem pododboru in podpredsednik zveznega igralskega združenja. Za širši, evropski pogled, je med drugimi poskrbel kritik in publicist Hinko Vinković, hrvaški pisatelj, gledališki kritik in prevajalec Ladislav Žimbek, ki je bil – tako kot Vinković – iz Varaždina, pa je poročal o uprizoritvah varaždinskega Mestnega gledališča. V Masko je pošiljal članke tudi avantgardist Ljubomir Micić, ki je že februarja 1921 začel izdajati znamenito revijo Zenit in knjižno zbirko z istim imenom.

Evforija in iluzije o svobodnem in srečnem razvoju narodov, združenih v novi državi, ni dolgo trajala in streznitev je prišla tako rekoč čez noč. Požig Narodnega doma v Trstu (mimogrede: Pregarc in Škerl sta bila oba Tržačana in njuni igralski začetki so se odvijali v tržaškem gledališču, torej v Narodnem domu) je bil zlovešč uvod v podpis rapalske pogodbe, s katero se je na novo ustanovljena Kraljevina SHS med drugim odrekla velikemu delu zahodnega slovenskega ozemlja. Po epizodah s prepovedjo delovanja Komunistične partije, ki so jo po izjemnem uspehu na skupščinskih volitvah konec novembra 1920 dokončno izgnali iz parlamenta v ilegalo, je poleti 1921 sledila centralistično in rojalistično zamišljena vidovdanska ustava, ki jo je dober mesec pozneje še zaostril zakon o zaščiti države. Vidovdanska ustava je dokončno uzakonila podrejeno vlogo Hrvatov in Slovencev in dominantno vlogo Beograda; Makedoncev, Črnogorcev in drugih narodov sploh ni priznala in jim je kratila kakršen koli svoboden nacionalni in kulturni razvoj.

S političnimi katastrofami na državni ravni je na svoj način hodilo vštric tudi ljubljansko gledališče. Po eni strani je šlo za obdobje stavkovnega vrenja, po drugi pa za dobo mučnega in dolgotrajnega podržavljanja ljubljanskega gledališča, ki se je po prvi svetovni vojni znašlo v rokah Gledališkega konzorcija (največja lastnica je bila Jadranska banka). Gledališko osebje si je želelo, da bi čim prej prišlo do podržavljanja obeh gledališč, v Mariboru in v Ljubljani. Obetali so si stabilnejše financiranje, boljše delovne pogoje in s tem posledično višjo umetniško raven. Odločbe na beograjskih ministrstvih so bile izdane že februarja 1920, saga o podržavljanju pa se je zaključila šele spomladi 1921, ko je igralsko združenje na čelu z novim predsednikom Danilom, ki je nadomestil Pregarca, sodelovalo pri preprečitvi vnovične privatizacije.

Prva stavka gledališkega osebja se je zgodila že pred začetkom izhajanja revije Maska, marca 1920, vendar je bila kratke sape, brez pozitivnih rezultatov in brez sankcij. Na začetku sezone 1920/21 je prišlo do novih trenj. Zaposleni, združeni v ljubljanskem pododboru Udruženja gledaliških igralcev, so upravi Narodnega gledališča 27. oktobra poslali pismo s stavkovnimi zahtevami. V ospredju je bil boj za višjo raven slovenskega gledališča, ki se je ob ponovnem odprtju znašlo v precej kaotičnih razmerah. Gledališki konzorcij je zaradi želje po dobičku od gledališke uprave pričakoval hiperprodukcijo: veliko število premier in ponovitev je izčrpavalo slabo plačani ansambel in vplivalo na pogosto dokaj povprečne ali celo podpovprečne rezultate. Povod za stavko se je skrival za stavkovno zahtevo po čistosti odrskega jezika: po gostovanju igralske potujoče skupine Mihaila Muratova je uprava zaposlila ruske igralce in jih plačevala skoraj enkrat več kot domače. Maska, ki je v prvi številki objavila pozitivno kritiko gostovanja igralske skupine Muratova (napisal jo je Josip Vidmar), je že v tretji številki – izšla je 1. novembra – natisnila prilogo z naslovom Stavka dramskega osobja »Narodnega gledališča« v Ljubljani. V prilogi so bile navedene stavkovne zahteve, ki jim je sledil negativni odgovor gledališke uprave. V nadaljevanju je stavkovni odbor zavrnil očitke uprave kot neutemeljene. Strasti so se počasi pomirile, igralci so se – tudi zaradi posredovanja beograjske centrale Udruženja – vrnili na delo še pred koncem novembra, v zakulisju pa se je začelo spletkarjenje proti Pregarcu, ki je na koncu pokopalo tudi revijo. Seveda so bili napadi nanjo tudi frontalni: uprava gledališča je uredništvo, ki je delovalo v prostorih Udruženja, ves čas metala na cesto, ker naj bi bili nekateri prispevki naperjeni proti vodstvu in gledališkemu konzorciju. Tudi v dnevnem tisku so izhajali članki, ki so diskreditirali Masko in njene sodelavce, češ da objavljajo laži o slovenskem gledališču.

Če je bil na strani stavkajočih glavni protagonist takratni predsednik ljubljanskega pododbora, Rade Pregarc, je bil na drugi strani – poleg direktorja uprave Friderika Juvančiča – nedvomno eden največjih zagovornikov angažmaja ruskih gledališčnikov ravnatelj ljubljanske Drame, Pavel Golia. Pravzaprav je na prvi pogled nenavadno, da sta se glede angažmaja Rusov prav Pregarc in Golia znašla na nasprotnih bregovih: oba sta dobršen del prve svetovne vojne preživela v Rusiji, oba sta bila nekaj časa ruska vojna ujetnika, oba sta spoznala znamenito moskovsko Hudožestveno gledališče in se navdušila nad Stanislavskim ter ruskim načinom igre. Pred tragičnim razkolom dveh navdušencev nad ruskim gledališčem je Golia za prvo številko Maske, v kateri je bila objavljena tudi Vidmarjeva ocena gostovanja Muratova in njegovih soigralcev, napisal članek o Ignaciju Borštniku. Pozneje v Maski ni več objavljal.

Čeprav uprava igralskih zahtev ni upoštevala, se relativno dolgotrajen angažma čeških igralcev iz konca 19. stoletja tokrat ni ponovil: Rusi, ki seveda niso znali slovensko in so nastopali le v ruščini, so v glavnem dokaj hitro zapustili Ljubljano. Odšel je tudi Jakov (Josip) Osipovič Šuvalov, ki je prišel v Ljubljano že sezono prej in je bil poleg Osipa Šesta v sezoni 1919/20 glavni režiser v – na novo odprtem – Narodnem gledališču. V Ljubljani je ostal le režiser in igralec Boris Putjata, ki se mu je pozneje pridružila še igralka Marija Nablocka.

Boj proti Pregarcu se je nadaljeval: delovanje Udruženja naj bi bilo naperjeno proti vladi in jugoslovanski oblasti, istočasno pa so mu operni člani očitali samovoljo in trinoštvo. Nad Ljubljano razočarani Rade Pregarc je že 26. februarja podpisal pogodbo s splitskim gledališčem za sezono 1921/22. Na izrednem občnem zboru 14. marca 1921 je bil sicer ponovno izvoljen za predsednika igralske organizacije, vendar imenovanja ni sprejel. Na njegovo zahtevo je bil mesec pozneje sklican ponovni občni zbor: izvoljen je bilo nov pododbor, predsednik pa je postal Anton Cerar Danilo. Kljub januarskim napovedim o februarskem izidu dvojne številke, je Maska izšla le še dvakrat. Zadnji številki revije sta tesno povezani s kongresom jugoslovanskih igralcev, ki ga je Ljubljana gostila v juliju. Deseto, slavnostno, je skoraj v celoti napisal Danilo, ki je s svojim preudarnim nastopom pomagal pomiriti razgrete strasti. Danilo je imel nemalo zaslug tudi za uspešno izvedeno podržavljenje gledališča, moči, »stremljenja in idej«, ki jih omenja v zadnji številki Maske, pa ni imel:

»Krivično bi bilo podcenjevati zasluge in delo bivšega odbora. Saj je imelo lepo stremljenje, dobro voljo in ideje, a preveč bojevitosti«. (Maska, št. 10, str. 156)

Ljubljana je ostala brez gledališke revije, »preveč bojeviti« Rade Pregarc pa se je pridružil časopisu Gluma, ki ga je od 1921 do 1923 izdajalo jugoslovansko igralsko združenje (Udruženje glumaca Srba, Hrvata i Slovenaca, pozneje jugoslovenskih glumaca).

Po letu 1921 so prispevki o gledališču izhajali le še v gledaliških listih, časnikih in splošneje usmerjenih časopisih. Prvi poskus izdajanja gledališke revije je bil Delakov Novi oder (1925), ki pa je ostal le pri prvi številki in je po obsegu in dometu bolj spominjal na Danilov medvojni Theater (1916) kot na Masko. V tridesetih letih je začel izhajati Ljudski oder, ki ga je izdajal in urejal Niko Kuret. Revija je živela sedem let (1934 – 1940); najprej kot mesečnik in potem kot dvomesečnik. Kljub velikemu vplivu na razvoj in kvaliteto slovenskega ljubiteljskega gledališkega ustvarjanja je bil Kuretov gledališki časopis zaradi svoje katoliške oziroma krščanske usmerjenosti v povojnih desetletjih odrinjen v pozabo. V povojnem obdobju se je s povečanjem števila poklicnih gledališč razmahnilo izdajanje gledaliških listov. Leta 1963 so sodelavci Slovenskega gledališkega muzeja osnovali Dokumente, ki so izhajali kot polletnik, a so z leti prešli v knjižno zbirko. Podobne ambicije in načrte – kot Slovenski gledališki muzej z Dokumenti – je imela Akademija za gledališče, radio, film in televizijo z Informacijami in raziskavami, ki so že v drugi številki prešle v povsem monografski tip publikacije. Do leta 1975 se je nabralo pet zvezkov. Informacije in raziskave so ponovno oživele šele leta 1995 z zbornikom O zgodovini gledališča. Leta 2001 so se preimenovale v Teatrološke raziskave, leta 2008 pa je začela AGRFT izdajati revijo za teorijo scenskih umetnosti Amfiteater, ki je najprej izhajala neredno, od tretjega letnika dalje (2015) pa v sozaložništvu s Slovenskim gledališkim inštitutom izhaja kot polletnik. Od leta 1966 je bila bralcem na razpolago tudi revija Lutka; do leta 1999 je izšlo 55 številk. Pravo gledališko revijo smo ponovno dobili šele leta 1985. Zveza kulturnih organizacij Slovenije je začela izdajati revijo Maske, v času nastajanja samostojne slovenske države pa so izšle tri številke mednarodne revije Euromaske v angleščini. Na začetku devetdesetih se je revija, ki kontinuirano izhaja že petintrideset let, po zgledu Pregarčeve revije preimenovala v Masko.

 

Katarina Kocijančič

 

Maska, gledališka revija, leto 1, številka 1, 1920/1921. Vir: knjižnica SLOGI.

Maska, gledališka revija, leto 1, številka 2, 1920/1921. Vir: knjižnica SLOGI.

Maska, gledališka revija, leto 1, številka 3, 1920/1921. Vir: knjižnica SLOGI.

Maska, gledališka revija, leto 1, številka 4, 1920/1921. Vir: knjižnica SLOGI.

Maska, gledališka revija, leto 1, številka 5, 1920/1921. Vir: knjižnica SLOGI.

Maska, gledališka revija, leto 1, številka 6, 1920/1921. Vir: knjižnica SLOGI.

Maska, gledališka revija, leto 1, številka 7, 1920/1921. Vir: knjižnica SLOGI.

Maska, gledališka revija, leto 1, številka 8, 1920/1921. Vir: knjižnica SLOGI.

Maska, gledališka revija, leto 1, številka 9, 1920/1921. Vir: knjižnica SLOGI.

Maska, gledališka revija, leto 1, številka 10, 1920/1921. Vir: knjižnica SLOGI.