Operni krogi– večer z osebnostjo iz sveta slovenske operne umetnosti – je bil posvečen osebnosti in delu Marcosa Finka, poustvarjalca samospevov in iskanega oratorijskiega pevca. Rojen je bil v slovenski družini v Argentini, kot koncertni pevec se je izpopolnil v Londonu, nato pa se je zaposlil kot solist Deželne opere v Salzburgu, za tem pa je živel in delal v Sloveniji kot samostojni ustvarjalec. Gostoval je po uglednih opernih hišah po Evropi, na Japonskem in v Avstraliji. Marcos Fink je prejemnik številnih nagrad, tudi nagrade Prešernovega sklada.
Razgovor je vodil Jože Humer.
V sodelovanju s KD Glasbeno Matico in SNG Opera in balet.
Rojen je bil 26. novembra 1950 v slovenski glasbeni družini v Buenos Airesu; domači so ga zgodaj spodbudili, da je pel v zborih. Kljub temu je po končani srednji šoli študiral agronomijo na univerzi v Buenos Airesu in leta 1980 diplomiral. Tudi njegova prva zaposlitev je bila zunaj glasbe. Za pevsko pot se je odločil šele leta 1985, potem ko je bil član Argentinskega polifonskega zbora in Bachove akademije v Buenos Airesu. S štipendijo Shell Argentina mu je bil leta 1988 omogočen študij petja v Londonu pri sopranistki Heather Harper in pianistu Robertu Sutherlandu. Pozneje se je izpopolnjeval še pri drugih znanih evropskih glasbenih pedagogih (W. Schöne, P. Huttenlocker, A. Baldin, E. Werba).
Po izteku štipendije je bil prvič angažiran v Evropi. Leta 1990 je debitiral v Festspielhausu v Salzburgu. Dve leti je bil član solističnega ansambla salzburškega Deželnega gledališča in v Mozartovem jubilejnem letu 1991 je pel vlogi Leporella in Figara, nato pa se je odločil za svobodni poklic. Imel je vabila opernih hiš iz Pariza, Basla, Bordeauxa, Strasbourga, Catanije, Trsta, San Sebastiana, Frankfurta in Ljubljane.
Basbaritonist Marko Fink je v svoji karieri odpel vrsto vlog. Med njimi so vloge v Verdijevih operah Otello in Macbeth, v Wagnerjevem Persifalu, v Straussovi Ariadni na Naksosu, v Niicolajevih Veselih ženah windsorskih, pel je Evgenija Onjegina in v operah Kapljice za ljubezen ter Boris Godunov, v Rossinijevi operi Turek v Italiji. Med opernimi skladatelji, katerih dela je izvajal, je največkrat zastopan W. A. Mozart. Poleg nagrajene vloge Leporella v Don Giovanniju je pel še v operah Cosí fan tutte, Figarova svatba, Bastien und Bastienne in Gledališki ravnatelj. Basovske vloge je pel v Honeggerjevem oratoriju Devica Orleanska na grmadi.
Mnogo je pel in še poje tudi na koncertnem odru v velikih oratorijih in kantatah, v Bachovem Pasijonu po Janezu in Maši v h-molu, v Beethovnovi 9. simfoniji in Missi solemnis, v Brahmsovem Nemškem requiemu, Brucknerjevem Te Deumu, Dvořákovi Stabat mater, v Händlovih oratorijih Baltazar, Mesija, Savel, v Haydnovih delih Stvarjenje in Letni časi, v Mendelssohnovem Eliji, Mozartovem Requiemu, Rossinijevi Stabat mater, Telemannovem Pasijonu po Luki. Pel je tudi v Premrlovih Božičnih skrivnostih in je cenjen kot interpret samospevov. Za interpretacijo Shubertovega ciklusa Zimsko popotovanje (Winterreise) je leta 1998 dobil zlatega orfeja pariške Académie du disque lyrique. To nagrado je leta 1999 ponovno dobil za posnetek Don Giovannija z dirigentom Alainom Lombardom, kjer je pel Leporella. V domovini je istega leta za uspešne koncerte in posnetke Schubertovih samospevov s pianistko Natašo Valant prejel nagrado Prešernovega sklada.
S sestro mezzosopranistko Bernardo Fink, sta v Ljubljani leta 2001 skupaj z organistom D.Miklavčičem in gambistom D.marinčičem posnela Bachove korale v Schemellijevi zbirki.
Doslej je sodeloval s številnimi pomembnimi dirigenti in orkestri, kot so Orchester National de Paris, Orchestre Colonne de paris, Wiener Symphoniker, Combattimento Consort Amsterdam, Calgary Philharmonic Orchestra, capella Istropolitan v Bratislavio, I Virtuosi di Praga, Orquestra Filarmonica de Buenos Aires, leipziger Rundfunk Orchester, Concerto Köln, seveda pa tudi z vsemi orkestri v Sloveniji, kjer zdaj živi in deluje. Primož Kurent: Sto slovenskih opernih zvezd, Koledarska zbirka, Prešernova družba d.d.; Ljubljana, 2005
