Karel Čapek: Bela bolezen, (prevod: Fran Albreht)

…. nikomur ne dajte več roke (Bela bolezen, str. 34).

Nalezljivo bolezen iz Kitajske, karanteno, testiranje, izolacijo, ukrepe, ki omejujejo svobodo…vse to najdemo že v drami Bela bolezen (1937), ki jo je napisal Karel Čapek. Objavljamo jo v prevodu Frana Albrehta.

 

>>PREBERITE PREVOD

 

Leta 1937, v času vzpona nacizma, je Karel Čapek napisal dramo Bela bolezen. Praški praizvedbi je hitro sledila tudi slovenska uprizoritev (22. maja 1937). Dramo je v mariborskem Narodnem gledališču režiral Peter Malec, prevedel pa jo je Jan Šedivý.

Nov prevod, ki ga je pripravil Fran Albreht, so na odru ljubljanske Drame predstavili konec leta 1937. Kritik France Koblar je kljub nekaterim pomislekom glede avtorjevih literarnih prijemov besedilo in uprizoritev sprejel pozitivno in je v svoji oceni temeljito analiziral oba vidika, literarnega in gledališkega (Ljubljanska drama: Bela bolezen. V: Slovenec, 16. 12. 1937, št. 287, str. 7).

Deset dni po predstavitvi besedila v ljubljanski Drami je bila v Pragi premiera filmske adaptacije Bele bolezni. Scenarij je napisal Hugo Haas, ki je film tudi režiral in odigral glavno vlogo, doktorja Galena. Zaradi aktualnega protinacističnega sporočila se je drama hitro razširila po Evropi in po svetu. Med drugimi jeziki je bila prevedena tudi v hebrejščino, premieri v Tel Avivu pa je dan pozneje sledila priključitev Sudetov (konec septembra 1938). Čez slaba dva meseca je Čapek umrl.

Pisatelj je preroško napovedoval prihodnost že v drami R.U.R., napisani leta 1920. V tej igri človeštvo uničujejo stroji, ki so prvič poimenovani roboti, pacifistično besedilo Bela bolezen pa prinaša črno sliko človeškega samouničenja: militantno državo, vzpon fašizma, intenzivno oboroževanje, sprego znanosti in politike, nemoč posameznika in še marsikaj. Bralci in gledalci so v različnih časih na različen način razumeli dogajanje v tej distopiji, v letošnjem letu pa so svojo pozornost usmerili na Čapkov prikaz pandemije, ki jo povzroči virus iz Kitajske in za katerim zbolevajo in umirajo starejši. Današnji bralec se zdrzne ob besedah kot so karantena, izolacija in pekinška gobavost, ravnodušen pa ni niti ob pojavi fanatičnega diktatorja, prikazu zagovornikov orožarske industrije in uničujočemu divjanju primitivne drhali.

Ko mladi zdravnik Galen najde zdravilo za bolezen, ga noče naivno izročiti v uporabo, ampak želi v zameno zanj zagotovila, da bodo odločevalci preprečili vojno, ki je še večje zlo od bolezni. V tem hotenju naleti na oviro: v drami Čapek prikaže tri figure, ki imajo moč in to moč stopnjuje od najmanj pomembnega do najmočnejšega odločevalca: od direktorja klinike prek veleindustrialca do absolutističnega predsednika države. Prvi, ki odloča o življenjih oziroma jih uničuje, je predstavnik znanosti oziroma zdravniške stroke. Dvorni svetnik Sigelius, ki vodi ugledno Lilienthalovo kliniko, je najšibkejši in je prikazan najbolj enodimenzionalno. Položaj, na katerega se je prebil zaradi družinskih povezav oziroma nepotističnih rošad, mu omogoča izjemno krutost do bolnikov in osebja – do vseh torej, ki jih je v svoji glavi postrojil nižje od sebe. Taboriščni kapo v zdravniški halji je servilen in osladno prijazen le do »pomembnih« ljudi. Vseeno mu je, če bolniki umirajo za Čengovo boleznijo; zanima ga le uresničevanje interesa vladajočih:

Dv. Svetnik: To je amen mojega znanstvenega slovesa…jaz predobro vem, kakšna sramota je to. A rajši naj doživim poraz tu, kot bi dopustil…vaše utopistično izsiljevanje, Galen! Rajši naj ves svet pogine za gobavostjo, kot bi trpel tukaj…samo za kratek trenutek…vašo pacifistično kugo!

Dr. Galen: Čujte, tega ne bi smeli…Tega kot zdravnik ne bi smeli reči!

Dv. Svetnik: Jaz nisem samo zdravnik, gospod. Jaz, hvala Bogu, služim tudi svoji državi. (str. 25)

Dr. Sigelius svoji državi služi z izumljanjem raznih ukrepov in odredb. Proti bolezni se ne bori z zdravilom, ki ga ima praktično pred nosom, ampak s silo in z maltretiranjem ljudi:

Dv. Svetnik: Skratka, že v najkrajših dneh izide naredba, ki bo odrejala obvezno izolacijo tako imenovanih gobavih. To je moje delo, gospod baron. Maršal sam mi je obljubil, da se bo zavzel za to stvar. – To je največji uspeh, ki se je dosegel doslej na svetu proti Čengovi bolezni.

Baron Krüg: Da, to je res…prekrasen uspeh. A kakšno izolacijo mislite?

Dv. Svetnik: Tabore, gospod baron. Vsak bolnik, sleherni, na katerem se pokaže bela lisa, bo odpravljen v varnostni tabor…

Baron Krüg: Aha. In tam ga bodo pustili po malem umreti.

Dv. Svetnik: Da, toda pod zdravniškim nadzorstvom. Čengova bolezen je kuga, ki se prenaša od bolnikov na zdrave ljudi. Proti temu moramo zavarovati – nas druge, gospod baron. Vsaka sentimentalnost bi bila tu kratko malo zločin. Kdor bo skušal pobegniti iz tabora, bo ustreljen. Vsak državljan preko štiridesetih let se bo moral dati vsak mesec zdravniško preiskati. Tako bomo s silo zatrli Čengovo bolezen… (str. 33-34)

Čapek tako s pomočjo odločevalcev kot z vpeljavo »običajne« družine učinkovito prikaže »sociološke« razsežnosti pandemije. V družbi se dogajajo tektonski premiki, bela bolezen kosi, posamezniki pa – po Voltairu – obdelujejo svoj vrt. Vsaka nova situacija prinaša nove izzive. Oče usodno bolezen razume kot priložnost, ki jo je uspel izkoristiti:

Oče: Računski ravnatelj pri Krügu – Kdo bi si mislil, ko sem pred tridesetimi leti nastopil pri Krugu, – da se povzpnem kdaj do računskega ravnatelja! To je velika kariera, mama; res je, dovolj sem se nagaral, pošteno sem služil. – vedeti moraš, da si je za to mesto brusilo zobe pet kolegov in vsi so pomrli, vidiš. In vsi za to belo boleznijo. Človek bi skoraj rekel – nič, samo tako mi je prišlo na misel – Če prišteješ k temu še to, da se nama poroči tudi hči – njen ženim je vendar že dobil službo – In fant stopi v urad, brž ko napravi izpite – Veš mama, povedal ti bom, kot čutim: Bog bodi zahvaljen za to gobavost!

Mama: Prosim te! Kako moreš govoriti kaj takega!

Oče: Ko je pa res! Glej, nama je pomagala – in mnogim drugim ljudem tudi – človek mora biti hvaležen usodi, mama. Če ne bi bilo te bolezni, sam ne vem, ne bi nam bilo tako dobro kot zdaj. Tako je to. (str. 27)

Jabolko ne pade daleč od drevesa:

Sin: No, kaj? Saj se itak človek z vsemi izpiti ni mogel nikamor pririniti. To bo nemara zdaj malo bolje.

Oče: Ko vzame vrag vse petdesetletne ljudi, kaj?

Sin: Tako je. Ko bi le hotelo še nekaj časa trajati to. (str. 17)

Dr. Galen je s svojo zahtevo po svetovnem miru neuspešen in ne uspe pridobiti zagotovila politikov in njihovih držav, da bodo uvedle trajni mir in da se bodo razorožile. Ker njegove zahteve naletijo na gluha ušesa, zdravi le reveže, bogati pa še naprej umirajo za smrtonosno boleznijo.

Naslednji, pri katerem po spopadu z vodjo klinike dr. Galen doživi nerazumno odklanjanje, je baron Krüg. Veleindustrialec ima v rokah izjemno moč, ki temelji na družbenem vplivu in bogastvu. Ima tudi neke vrste etični kompas in si želi, da bi naredil, kar je prav, vendar ne more prek svojega značaja. Brezpogojna pokorščina nadrejenemu je zanj višja vrednota kot njegov etos oziroma ravnanje v dobro človeštva. Na takšno, za delovanje vojaškega ustroja nujno pokorščino, so se le nekaj let po nastanku Bele bolezni sklicevali tudi obtoženi na nürnberških procesih.

Ko se maršal pred obličjem smrti končno strezni in hoče spremeniti smer dogodkov, ki vodijo v katastrofo, je množica tista, ki uniči samo sebe. Nasilna, brezoblična, krvoločna masa, v kateri se posameznik utopi v anonimnosti, deluje brez zadržkov in premisleka. Požrtvovalne ljudi, ki želijo delati v dobro sočloveka, drhal pokonča. Še več: namerno uničuje tudi njihovo delo, ki bi ljudem prineslo srečo. Če pomislimo, kolikokrat si je človeštvo z nasiljem tlakovalo pot v trpljenje, je razplet dokaj realističen. Pozitivna pobuda je na koncu zadušena: zmagajo primitivizem, vojni kaos in nasilje.

 

Katarina Kocijančič