Foto: Arhiv Vilenic, DSP

In memoriam – Veno Taufer (1933–2023)

Lokacija:
Termin: 23. 05. 2023

Pred dnevi nas je zapustil Veno Taufer (1933–2023), pesnik in dramatik, prevajalec, gledališki kritik in teatrolog, večplastna, tudi družbeno angažirana osebnost (med drugim soavtor Majniške deklaracije, 1989). Kot predstavnik t. i. kritične generacije, generacije Zajca in Strniše je bil literarni urednik Tribune, Revije 57, član uredništva Perspektiv, tri leta »poslovodeči« Odra 57. Prepovedali so dve od revij, pri katerih je sodeloval, in tako ukinili utopični skupinski projekt prenove in pluralizacije družbe. Eden najradikalnejših pesnikov slovenskega modernizma, je bil v oblikovnem eksperimentiranju tudi pod vplivom prevajanih avtorjev (T. S. Eliot, W. B. Yeats, P. Weiss, T. Hughes ipd.).

Kritiško spremljanje gledališča je nespregledljiv del Tauferjeve osebnosti, ki so ga javni nekrologi doslej obšli. Gledališče je občutil kot notranjo afiniteto, svoj delež v njem pa poantiral jasno in izbrano, namesto kvantitete prevlada kakovost. Cela štiri desetletja (1958–1998) je bilo Tauferju gledališče ljubica, medtem ko je žena vseskozi ostajala poezija (če parafraziramo duhoviti idiom Čehova). Kriterije so Tauferju odločilno formirala leta na radijskem programu jugoslovanskega dopisništva na BBC (1966–1969), ko je bil London prizorišče ustvarjalnega vrvenja in odpiranja novih uprizoritvenih možnosti, ki jih je intenzivno spremljal, o tem poročal za Radio Ljubljana in v Naših razgledih, nato v knjigi Ob londonskem gledališkem poldnevniku (Knjižnica MGL, 1970). S povzetjem tiskane dokumentacije je popisal dejavnost in medijski odzven prvega vala eksperimentalnih gledaliških odrov v letih 1955–1967 za tretji del cikla Živo gledališče (Knjižnica MGL, 1975) – ta rezultat mukotrpnega dela ponuja vzgled za poznejše raziskovalce prve slovenske gledališke preobrazbe po drugi svetovni vojni (1955–1967). Odrskemu eksperimentu in brbotu novih tendenc je sledil tudi v naslednji »slovenski gledališki pomladi«, tako v institucijah kot EG Glej in Gledališče Pekarna (1969–1977), svoje kritike iz tega časa je zbral v knjigi Odrom ob rob (1977). Tam je zaporedje kritik prvi uredniško nanizal po režiserjih predstav, ta pristop pa so po njem povzeli Inkret, Lukan, Novak in drugi. Odrom ob rob poroča tudi o trendih na jugoslovanskih in svetovnih gledaliških festivalih, o idejno-estetskih dilemah gledališke avantgarde, študijo Časovni stroj sedanjika je izvorno napisal za okroglo mizo na Goriškem srečanju malih odrov 1975. Dragocene vrednosti tega se je zavedal in vedel, da je to efemernost treba ujeti in jo zgodoviniti, še preden jo zbriše prvi naslednji val.

Tauferjeva gledališka kritika je vsestransko informirana, pisana eksaktno, brez ideoloških obremenitev, v zaznavi in ubeseditvah subtilna, ne trati besed in pove bistvo na izbran način, ne drenja se v ospredje, objektivnosti si ne zagotavlja z avtoritativnostjo. Zapisi, ki smo jih lahko v devetdesetih letih spremljali v Delu in v Razgledih, ostajajo v spominu, nič manj kot obravnavane predstave. »Literarnemu opusu«, za katerega je Taufer leta 1996 prejel Prešernovo nagrado za življenjsko delo, tako na svojski način pripada tudi njegova gledališka kritika, ki presega tehnicistično minljiv pristop k pisanju. Dramatiko je pisal podobno kot poezijo, nastali sta dve pesniški »intervenciji« v starogrško snov: Prometej ali tema v zenici sonca (1968) kot obračun z nihilizmom ob izkušnji ukinitve Revije 57 in Odisej in sin ali Svet in dom (1990) kot obračun z nihilizmom kot skrajnim subjektivizmom. Drugo je uprizoril Venov sin Vito Taufer, eden ključnih slovenskih režiserjev osemdesetih in devetdesetih let.

Leta 1985 je uresničil zamisel Mednarodnega pisateljskega srečanja Vilenica. Takrat je bilo z iniciativo mogoče prodreti, že 2002. pa je v Sodobnosti ugotavljal, da »lahko pisatelji kaj (do)povedo politiki/politikom komaj kdaj in komaj kaj«.

Odšel je še eden od tistih, kakršnih ne bo več.

 

mag. Primož Jesenko