Jurij Souček. Foto: Marko Modic, SLOGI.Foto: Marko Modic, SLOGI.

In memoriam Jurij Souček (1929–2024)

Lokacija:
Termin: 17. 01. 2024

V starosti 94 let se je poslovil Jurij Souček, eden zadnjih predstavnikov tako imenovane kritične generacije, ki je pod okriljem Odra 57 (1957–1964) temeljito transformirala podobo slovenskega gledališča in katere miselna svežina precizira slovenske gledališke ustvarjalce še danes. Souček je bil že v času, ko je gledališki medij polno omogočal smiselno poantirano družbeno subverzivnost, prepoznan kot nosilec modernega igralskega sloga, sodobne gledališke intence.

Po koncu delovanja Odra 57 je vztrajal v razvijanju vizij, ki so odstopale od podobe t. i. oficialnega gledališča v šestdesetih letih. Kot redno zaposlen v Drami SNG v Ljubljani je bil njegov del tudi sam, hkrati pa je iskal niše za eksperiment zunaj institucije. Poosebljal je energijo, ki je nominalno del institucije, a je tudi njena manj prilagojena reformatorka. Svojevrstno kontinuiteto lahko prepoznamo, ko Souček kot režiser in vodja (v letih 1965–1970) ustanavlja neodvisne gledališke grupacije s spremenljivim imenom: skupino 312-860 v Šentjakobskem gledališču, ki leta 1966 kot prva v Sloveniji uprizori Ajshilovega Vklenjenega Prometeja (v prevodu K. Gantarja), sledita skupina Stranski vhod in nato Součkova skupina. Vpetost v ustvarjalno vrvenje in predani entuziazem je dopolnjevala privrženost francoski dramski avantgardi in občutek za francoski jezik. Svoj izraz so dodala sodelovanja vse bolj etabliranih likovnikov (Jaki, Lenassi, Spacal, Tisnikar). V tem smislu je Souček živel svoj »rob«, a je hkrati stal v središču, tudi kot simbolno znamenje sredi stereotipov institucije. Izvirni stil Součkove igre je seval njegovo osebnost: samosvoj, težko uklonljiv, skeptičen do rutine in tradicionalnosti. Med vlogami, v katere je vnesel svoj pečat, omenimo vsaj njegovega Kreona v Smoletovi Antigoni na Odru 57 in v pol leta poznejši postavitvi v Drami SNG (1960), Hoedererja v Sartrovih Umazanih rokah (Gledališče ad hoc, 1961), Georgea v prvi slovenski uprizoritvi Albeejeve Kdo se boji Virginije Woolf? (Drama SNG Ljubljana, 1964), Cesarja v Arhitekt in asirski cesar F. Arrabala (Mala Drama, 1968).

Težo Součkovega igralskega sloga so potrjevale nagrade strokovne javnosti: Sterijeva (1961), pet nagrad na sarajevskem festivalu MESS, leta 1994 je prejel Borštnikov prstan, leta 2019 priznanje Združenja dramskih umetnikov. Leta 2018 je prejel Ježkovo nagrado za življenjsko delo in leta 2022 postal častni meščan Ljubljane.

S svojim načinom igre in specifično glasovno prezenco je opozoril nase tudi radijsko, filmsko in televizijsko občinstvo. Tehnološke premene je lahko spremljal tako rekoč iz prve vrste, vse bolj »televizijski« čas pa je Součka vpisal v podzavest vrste generacij kot glas za risanima Pipijem in Melhijadom, svoj glas je posodil Miškolinu in Maksipsu Fiku, spomnimo se ga iz Palčka Smuka, ki vsi potrjujejo visoko smiselnost televizijske sinhronizacije risanih serij s strani profesionalnih govorcev in igralskih osebnosti. Tako kot je Součkova igra zaznamovala razvoj slovenskega igralstva, se je njegov glas neizbrisno vtisnil v spomin radijskega in televizijskega občinstva.

 

mag. Primož Jesenko

 

Naslovna fotografija: Jurij Souček, portret. Foto: Marko Modic, SLOGI.

Skip to content