Dušan Jovanović med režijo svoje drame Kdo to poje Sizifa, krstno uprizorjene 12. januarja 1997 v SNG Drama Ljubljana. Foto: Tone Stojko, vir: SLOGI – Gledališki muzejFoto: Tone Stojko, vir: SLOGI – Gledališki muzej

Ob 80-letnici Dušana Jovanovića

Lokacija:
Termin: 01. 10. 2019

Dušan Jovanović, režiser in dramatik z zavidljivim ustvarjalnim opusom, 1. oktobra 2019 praznuje svojo 80-letnico. Ob jubileju se mu v Slovenskem gledališkem inštitutu poklanjamo z e-razstavo Dušan Jovanović, maestro sodobnega gledališkega jezika, sodelovali pa smo tudi pri pripravi oddaje Dušan Jovanović – osemdesetletnik, na sporedu v torek, 1. oktobra 2019 ob 14.05 na 3. programu Radia Slovenija – program Ars.

 

Dušan Jovanović, maestro sodobnega gledališkega jezika, e-razstava je od 1. oktobra 2019 na ogled na osrednjem gledališkem portalu SiGledal

»E-razstavo Slovenski gledališki inštitut posveča gledališkemu virtuozu Dušanu Jovanoviću ob njegovem visokem jubileju. Iz fotografske zbirke v Ikonoteki Slovenskega gledališkega inštituta in iz arhivskega gradiva gledaliških hiš smo pripravili izbor posnetkov krstnih uprizoritev avtorjevih dramskih besedil med letoma 1969 in 2013. Izbor sledi kronološkemu zaporedju del, ki jih Amelia Kraigher v razpravi Perspektive upora v dramatiki Dušana Jovanovića (delo v nastajanju) razvršča v šest ustvarjalnih faz. Fotografski niz retrospektivno predstavi Jovanovićev obsežni opus še z vizualne plati.

Razen v primeru dveh neuprizorjenih besedil iz 60. let in dveh zapletov pri uprizoritvi dramskih del Norci in Igrajte tumor v glavi in onesnaženje zraka v prvi fazi ustvarjanja (1962–1975) so bila Jovanovićeva nova besedila vedno uprizorjena v relativno kratkem času.

Zbrane zabeležke časa so nastale na prizoriščih slovenskih krstnih uprizoritev, skozi katera lahko sledimo recepciji dramskega opusa Dušana Jovanovića. Simptomatičen je dvojni prodor v javnost na samem začetku: leta 1969 fotografski objektiv beleži tako prizore predstave Znamke, nakar še Emilija na odru Male drame SNG Ljubljana pa tudi trenutke iz neoavantgardne uprizoritve Pupilija, papa Pupilo pa Pupilčki v Viteški dvorani Križank. Sledijo uprizoritve v več gledaliških hišah: v Slovenskem ljudskem gledališču Celje (Norci, 1971; Igrajte tumor v glavi in onesnaženje zraka, 1976; Karamazovi (Prevzgoja srca), 1980); v Slovenskem stalnem gledališču v Trstu (Življenje podeželskih plejbojev po drugi svetovni vojni ali Trije rogonosci, 1972; Vojaška skrivnost, 1983; Klinika Kozarcky, 1999); v Slovenskem mladinskem gledališču (Žrtve mode bum-bum, 1975; Hladna vojna babice Mraz, 1982; Jaz nisem jaz II, 1983); v Mestnem gledališču ljubljanskem (Generacije, 1977; Viktor ali Dan mladosti, 1989; Razodetja, 2011); v Primorskem dramskem gledališču Nova Gorica (Jasnovidka ali Dan mrtvih, 1989) in v Kopru v okviru Primorskega poletnega festivala (Karajan C, 1998). Na odru Drame Slovenskega narodnega gledališča v Ljubljani je bilo leta 1978 uprizorjeno besedilo Osvoboditev Skopja, katerega krstna uprizoritev je bila sicer v Zagrebu. Ponovno sledi desetletje drugih odrov, nato pa se z uprizoritvijo Zid, jezero leta 1989 začne vrsta uprizoritev Jovanovićevih besedil na odru ljubljanske Drame (Don Juan na psu, 1991; Antigona, 1993; Uganka korajže, 1994; Kdo to poje Sizifa, 1997; Ekshibicionist, 2001; Boris, Milena, Radko, 2013).

Dušan Jovanović je krstno uprizoril dobro tretjino svojih besedil. Kot celostnega avtorja, ki v vlogi režiserja ustvarja inscenacijo lastnega besedila, ga spoznamo že v 70. letih na odru Slovenskega stalnega gledališča v Trstu (Življenje podeželskih plejbojev po drugi svetovni vojni ali Trije rogonosci), kjer konec 90. let postavi tudi Kliniko Kozarcky. Izpostaviti velja izjemne vizualne elemente v predstavi Žrtve mode bum-bum v Slovenskem mladinskem gledališču leta 1975, kjer avtor ustvarjalno sodeluje z Meto Hočevar, ki oblikuje tako scenografijo kot kostume. Hočevarjeva oblikuje prostor v številnih postavitvah Jovanovićevih del: v 80. letih v Prevzgoji srca (Karamazovi) in v Vojaški skrivnosti, nato pa v 90. letih v Antigoni in Uganki korajže (na odru SNG Drama ju sama režira), v Kdo to poje Sizifa in v Boris, Milena, Radko ponovno v ustvarjalnem dialogu z Jovanovićem.

V tem nizu lahko sledimo procesu preobrazb od dramske pisave, ki se levi v uprizoritev, do gledališke fotografije, ki kot zapis igralskega in vizualnega momenta predstave odraža tudi poteze dramske pisave.«

mag. Primož Jesenko, Slovenski gledališki inštitut

 

Dušan Jovanović – osemdesetletnik v oddaji Oder, 3. programu Radia Slovenija – program Ars

Véliki praktik ter mislec gledališča in družbe Dušan Jovanović, gledališki režiser in dramatik, a tudi ustanovitelj in umetniški vodja gledališč, ki je obenem vrsto let poučeval na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo ter se kot avtor podpisal pod številne eseje, kolumne, televizijske scenarije in še marsikaj, je ustvaril bogato nesnovno kulturno dediščino. Poleg slovenskih gledališč in Televizije Slovenija, jo hranita tudi Slovenski gledališki inštitut – Gledališki muzej ter Radio Slovenija. Odlomki iz predstav, radijskih iger ter ohranjeni posnetki gledaliških vaj, med katerimi sta teatrologinja Ana Perne in dramaturginja Petra Tanko izbirali in jih za oddajo izbrali, predstavljajo sprehod med najvidnejšimi režijskimi in dramskimi dosežki, nagrajenimi z Grumovimi nagradami ter nagradami Borštnikovega srečanja, ki jih je v več kot petih desetletjih ustvaril Dušan Jovanović.

 

Dušan Jovanović. Foto: Tone Stojko. Vir: SLOGI - Gledališki muzej.

Dušan Jovanović med režijo svoje drame Kdo to poje Sizifa, krstno uprizorjene 12. januarja 1997 v SNG Drama Ljubljana. Foto: Tone Stojko, vir: SLOGI – Gledališki muzej.

Dušan Jovanović

»Dramatik, režiser in esejist Dušan Jovanović (1939) že več kot pet desetletij sooblikuje slovensko in širše gledališko dogajanje, s širokim zamahom celostnega avtorja predstavlja ključno avtoriteto prenove sodobnega dramskega jezika in odrskega izraza v slovenskem gledališču. V šestdesetih in zgodnjih sedemdesetih letih je bil med ustanovitelji Študentskega aktualnega gledališča (ŠAG), Gledališča Pupilije Ferkeverk in Eksperimentalnega gledališča Glej – v vseh je bil dejaven kot režiser in uprizoritveni reformator. Kasneje se angažira kot umetniški vodja in režiser Slovenskega mladinskega gledališča (1978-1985) in pedagog na AGRFT (1989-2006). Jovanović je režiral dobro tretjino krstnih uprizoritev lastnih dramskih besedil, pa tudi druga, ki so mu predstavljala uprizoritveni izziv; vseh njegovih režij je čez devetdeset. Ko piše, režira, in ko režira, piše, in igra.

Če sledimo le fragmentom iz spleta gledališke prakse, pisanja za gledališče in o gledališču, omenimo Jovanovićevo poročilo z mednarodnega študentskega gledališkega festivala IFSK v Zagrebu (1963) in pisanje kritik ob zadnji predstavi Odra 57 (1964) v Tribuni. S Študentskim aktualnim gledališčem (ŠAG) se leta 1966 podajo s Smoletovo Veseloigro v temnem v Jovanovićevi režiji na mednarodni študentski festival v Nancy. Iz Križank izgnano predstavo Pupilija, papa Pupilo pa Pupilčki (1969) »plemenskega« Gledališča Pupilije Ferkeverk, eksperiment onkraj umetnosti uradnega konteksta, predstavi v beograjskem Domu omladine. Nato Jovanović v sedemdesetih letih na BITEF-u sodeluje kar petkrat (kot dramatik ali kot režiser). Za (anti-verbalno) predstavo Spomenik G (EG Glej, 1972) prejme na tem eminentnem mednarodnem festivalu prvo od nagrad za slovensko gledališče. Medtem ko se je ‘oficialna’ percepcija v Sloveniji bojevala z lastno togostjo, je bil Jovanović na BITEF-u že sprejet kot avtor, ki proizvaja vznemirljive in nepredvidene nove paradigme za razumevanje gledališke umetnosti, tudi v repertoarnem gledališču. Omenimo jih le nekaj: Žrtve mode bum-bum, 1975; režira Šeligovo Čarovnico iz Zgornje Davče, SLG Celje, 1979; Spletko in ljubezen po F. Schillerju, MGL, 1980.

V letih, ko je estetsko svež fenomen bolj kot zanimivost pomenil nepreverljiv (sumljiv) potencial subverzivnega, se Jovanovića oprime sloves enfant terrible, čigar ustvarjalna premica pa se je po 1970 vzpenjala strmo. Režiral je tudi zunaj Ljubljane, v Celju in Trstu. Vzporedno s tem so nastajali dramski teksti. Njegovo prvo in neuprizorjeno dramsko delo Predstave ne bo (1962) je z igrivim ironiziranjem napovedalo besedila, ki so v naš literarni prostor vnesla radikalne vsebinske in oblikovne spremembe, groteskno subverzivno parodično kritiko režima, ki pa se od angažiranosti že obrača k neobremenjeni igri jezika. Z dramo Norci (1968) in s kvazi-vohunsko dramo absurda Znamke, nakar še Emilija (1969) napove obdobje sedemdesetih let in slovenske drame absurda: Igrajte tumor v glavi in onesnaženje zraka (1971), Življenje podeželskih plejbojev po drugi svetovni vojni ali Tuje hočemo – svojega ne damo (1972). V naslednjih letih se Jovanović loti družbeno angažiranih tem, kot so informbiro, vojna, revolucija, svoboda posameznika, nasilje in totalitarizem, še drugače; z recikliranjem znane dramske zgodbe iz zgodovine drame se nagne k resni drami. Najprej sta nastali Osvoboditev Skopja (1977) in drama Karamazovi, uprizorjena pod naslovom Prevzgoja srca (1980), kasneje pa še cikel Balkanska trilogija, ki pomeni odziv na bosansko vojno v devetdesetih letih in izpeljuje Brechtovo dramsko tehniko: Antigona (1993), Uganka korajže (1994) in Kdo to poje Sizifa (1997). Med naslovi izvirnih avtorskih dramskih besedil omenimo tudi Zid, jezero (1989), Don Juan na psu (1990), Ekshibicionista (2001) ali zadnjo, Boris, Milena, Radko (2013). Večkrat se je lotil tudi odrskih priredb in dramatizacij proznih besedil, med njimi Dostojevskega (Besi; Blodnje), Bartola (Alamut) in Tolstoja (Ana Karenina).

Jovanović je pisal tudi radijske in TV igre, izšlo je nekaj knjig njegovih esejev (Paberki, 1996, Svet je drama, 2007), leta 2011 tudi pesniški prvenec Nisem. Esejistična avtobiografija Na stara leta sem vzljubil svojo mamo (2018) je prozno delo, v katerem Jovanović strastno preigrava vse registre drame, gledališča in življenja. Jovanović igra Jovanovića.

Za svoje delo je bil večkrat nagrajen z Borštnikovimi nagradami za najboljšo režijo (leta 1973, 1975, 1979, 1980, 1987, 1991 in 2000) in najboljšo uprizoritev v celoti (leta 1975, 1978, 1989, 2004), je trikratni prejemnik Grumove nagrade (leta 1980, 1990 in 1994), posebne nagrade žirije na Bitefu (1972), dobitnik nagrade Prešernovega sklada (leta 1979 za režijo Kralja na Betajnovi v MGL), velike Prešernove nagrade (1990), Rožančeve nagrade (2008), leta 2009 pa je prejel Zlati red za zasluge za ustvarjalni opus in bogatitev slovenske kulture, zlasti gledališča, ter njeno prepoznavnost v svetu.«

mag. Primož Jesenko, Slovenski gledališki inštitut